Kritike - Razstava

Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje. Skupinska razstava, Kuratorja Božidar Zrinski in Petja Grafenauer. MGLC Ljubljana, do 7. 11. 2010

Svoboda, o kateri govori naslov razstave, prevzet z risbe Sigmarja Polkeja, je svoboda umetnosti proč od utilitarnosti in/ali pedagogije, proč od ideološke naloge ali izrabe umetniških del. Je pravica umetnosti do samo estetske presoje, če tako hočemo, svoboda do zgolj gledanja. Razstava, ki je produkt sodelovanja med kustosom Božidarjem Zrinskim in kuratorico Petjo Grafenauer, je torej tudi poziv k avtonomiji umetnosti in veljavnosti slike (četudi premore, kakor je bil ugotovil Pierre Bourdieu, svojo ideološko vrednost ravno ta avtonomija sama).Namen, ki ga razstava želi doseči in ga tudi doseže, je pokazati, da »slika ni mrtva«: da obstaja polje sodobne slike, ki se razlikuje tako od modernizma (slike, ujete v čistost svojega medija) kot od sodobne umetnosti (razpada tradicionalnih zvrsti v instalacijo, performans in podobno). Njen namen je ponuditi pregled trenutka na slovenskem umetnostnem prizorišču in izpostaviti »slikarstvo razširjenega statusa vizualnega« (kakor sta tovrstno delovanje označila Peter Weibel in Igor Zabel) kot specifičen in pozornosti vreden pojav.

Slika, ki se je znašla v »eksploziji vizualnega«, v povo-dnji podob iz raznih starih in novih medijev, si zastavlja vprašanje, kako naj se upre morebitnemu razvrednotenju svojega statusa, kako naj ohrani svojo vrednost: tako, da to eksplozijo podob analizira in reflektira, obenem pa pretresa pogoje svojega lastnega obstoja in svojo vlogo v sodobni družbi. Razstava torej vendarle poudarja družbeno vpetost slikarstva, poudarja, da je posebnost sodobne slike ravno seganje onkraj samo estetskega, da je naloga, ki si jo zastavlja, ravno kritično pretresanje sveta, ki se kaže in kakor se kaže sam sebi.

Tako pojmovana slika ni več albertijevsko okno v svet, stvar zadržanega in pozornega pogleda v globino, temveč ekran, eden izmed ekranov. Sodobna slika uporablja produkcijske in kompozicijske postopke sodobnih medijev, zlasti elektronskih, televizije in interneta. Njeno izhodišče so podobe, ki že nekje obstajajo, prevzema jih iz najrazličnejših virov, jih nalaga drugo ob drugo in drugo na drugo, da naš le še hipni pogled zaznava njihovo mrgolenje in plastenje. Sodobna slika doseže zlivanje slikarskega in grafičnega načela, enkratnosti in ponovljivosti (zato tudi ustreznost slikarske razstave v grafiki, namenjeni instituciji), združuje slikarsko podlago z grafičnim postopkom, katerega prva lastnost je seveda prav reproduktibilnost.Na razstavi ravno pravšnjega obsega je predstavljenih osemnajst umetnikov različnih generacij: Viktor Bernik, skupina BridA (Sendi Mango, Jurij Pavlica, Tom Kerševan), Jure Cvitan, Ksenija Čerče, Jon Derganc, Mito Gegič, Bojan Gorenec, Boštjan Jurečič Vega, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Polona Maher, Arjan Pregl, Nina Slejko Bloom, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Manja Vadla, Sašo Vrabič, Tanja Vujinović. Poleg del umetnikov, ki so to slikarstvo razširjenega statusa vizualnega, imenovano tudi postmedijsko slikarstvo, uveljavili sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in katerih osrednje zanimanje je veljalo prevpraševanju slikarskega medija, so v ogled ponujena tudi dela umetnikov najmlajše generacije, ki njihove postopke že prevzemajo kot samoumeven način delovanja. V splošno sprejetem formalnem jeziku se je zdaj mogoče posvečati tudi drugim vsebinam (na primer osebnim zgodbam ali neke vrste znanstvenim raziskavam) in eksperimentiranju z nosilcem podobe (namesto platna na primer nastopajo pokrovi škatel za čevlje ali lego kocke). Dela, ki so večinoma že bila razstavljena prej, v nekih drugih kontekstih, so tu postavljena v premišljeno konstelacijo, sopostavljena so pravzaprav po istem načelu, kot so bila ustvarjena sama, reproducirana drugo ob drugem, da njihova skupna tematika postane očitna.

Pogledi, oktober 2010