Skromna premiera, vrhunska izvedba
Za noviteto Božidarja Kosa, Koncertom za violončelo in orkester, ki je nastal po naročilu Slovenske filharmonije, so kljub trudu izvajalcev in doseženi ravni izvedbe ostali formalno in vsebinsko precej protislovni vtisi. Dvostavčna prostorska zgradba – zapolnjena z glasbenim materialom, povzetim iz artificielne glasbene podlage (iz tonskega niza, višinsko določenega s črkami iz naslova skladbe Koncert za violončelo in orkester in naziva ustanove, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, v spomin na čas avtorjeve iniciacije), z izrazito variacijskoimitacijsko obdelavo gradiva in fragmentarno razbitostjo – precej odstopa od pojmovanja tovrstne forme. No, kakor same forme ne gre šteti med prednosti ali inovacije, ji ne gre pripisovati slabosti. Le forma je. V vsebinskem smislu pa se je (tudi z upoštevanjem izpričano visoke ravni métiera avtorja in dognani, natančni igri solista Stadlerja, tudi pri kočljivi netemperirani intonaciji in ob dobri spremljavi orkestra) zaradi samega postopka pozidave prostorske zgradbe, neskončnega nalaganja navidezno novega gradiva – v bistvu že slišanih in za naš čas že klasičnih (a)tonalnih, ritmičnih in zvočnih struktur – težko znebiti vtisa kreativno bolj skromne tvorbe, brez avtentičnega navdiha.
Simfonični opus, predvsem pa šest simfonij (ki jim je treba dodati še simfonično pesnitev Manfred), je večpomensko zakoličil ustvarjalnost Petra Iljiča Čajkovskega. In če si je s prvimi tremi avtor še utiral pot, je dal s Četrto, Peto in Šesto neizbrisen pečat ruskemu simfonizmu. V tem kontekstu je njegova Simfonija št. 1 v g-molu, poimenovana Zimske sanje, zaradi objektivnih šibkosti v arhitekturi in procesih obdelave ostala v senci. Vendar zaradi inventivne pisave, postromantične čustvenosti in bohotne orkestralnosti po svoje ostaja privlačna še danes, četudi prav v tem tičijo tudi pasti njene interpretacije. In na tej točki, potencialni nevarnosti zdrsa v ceneno sentimentalnost, se mi zdi Rudinova izvedba vredna pohvale, saj se je temu problemu, tudi sicer prisotnem v številnih delih Čajkovskega, v šibkejših pa še bolj, z racionalno vodenim orkestrom izognil v velikem loku. V prvem stavku, Allegro tranquillo, je pritegnil s plemenitim zvenom godal, sožitjem lirike in živahnega (prva tema, flavta in fagot), slovansko elegičnostjo (druga tema, klarinet), domiselnim obvladovanjem precej plehko spisanega razvojnega dela in skladnim koncem stavka. Z žametno pridušenim začetkom godal (delno povzetim iz uverture Vihar), dolgim, zelo lepo izvedenim solom oboe (tema), okrašenim z ornamentiko flavte, in sklepnim recitativom rogov s prefinjenim kontrapunktom flavt ob spremljavi godal je v drugem stavku pričaral dih pristne severnjaške nostalgije in dosegel čustveni vrhunec simfonije. Sledil je še lahkotni, elegantni, instrumentacijsko prosojni Scherzo, običajnega vrhunca simfonije s sklepnim stavkom, tokrat temačnim, kompleksnim Finalom, pa ni bilo. Kajti očitnih nepopolnosti tega stavka in neskladij med invencijo in formo preprosto ni bilo mogoče neopazno premostiti ali nadgraditi niti s še tako dobrim vodstvom in ubrano, tehnično natančno, dinamično razgibano in zvočno pestro igro orkestra.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011