Josef Koudelka: Sledi 1991–2012 (Galerija Jakopič, do 3. 9. 2014)
Ruševine v nas
Na začetku razstave visi zemljevid Sredozemlja z označenimi prek dvesto arheološkimi najdišči v devetnajstih državah, ki jih je v okviru svojega obsežnega, še vedno potekajočega projekta obiskal asketski fotograf češkega rodu, ki si je svetovni sloves pridobil s fotografijami sovjetske zasedbe svoje domovine ob zadušitvi praške pomladi leta 1968. Postavitev, njena logika, na ta način razvita za lansko Koudelkovo razstavo v Marseillu, takratni evropski prestolnici kulture, delno simulira videz arheološkega najdišča, saj je prepredena z nizkimi kvadrastimi podstavki, ki jih po osnovni formi lahko dojemamo kot približke ostankov nekdanjih zidov. V součinkovanju z omenjenimi elementi Galerije Jakopič je res izvrstna.
Metafizična prisotnost
Koudelkove črno-bele fotografije – tiste na panojih so velikih, one na zgornji strani »zidcev« pa majhnih formatov – so motivno razpete med naravo in kulturo oziroma nam kažejo izbrana stičišča le-teh. Kot avtor dobro ve in o čemer se lahko prepriča vsak obiskovalec nekdanjih antičnih svetišč, so njihovi snovalci zanje izbrali res izjemne lokacije, takšne, kjer je metafiziko, »bližino boštev« mogoče tako rekoč otipati. Podobno se je dogajalo tudi pri nas, kjer so najmarkantneje locirane cerkve praviloma postavljene na mestih nekdanjih »poganskih« svetišč.
Zanimivo, da so nekateri avtorja, znanega po globokem humanizmu, spraševali, kako da na teh njegovih posnetkih ni ljudi, saj je človeška prisotnost kljub temu evidentna, v vsej svoji bitnosti in tudi v različnih dimenzijah časa in prostora. Postavitev se začne s prizorom iz orakeljskih Delfov, na katerem avtor sopostavi gmote naravnega in od človeka (pre)oblikovanega kamenja, ki nas že takoj pomenljivo sooči z minljivostjo. Razvaljeno preročišče, njegova usoda, njegovi izreki, uroki, prerokbe so že dolgo izgubljeni v brezčasju, zapisani minevanju, a vendar še živijo, toliko pač, kot je védenje o njih navzoče v zavesti kulture, posameznika, gledalca …
Ruševine, ki jih danes gledamo na arheoloških najdiščih in katerih učinek zna tako učinkovito potencirati Koudelka, so seveda nekaj povsem drugega od objektov, spomenikov, ki so tam stali nekoč, ko se še niso spremenili v ruševine in so jih gledali »nekdanjiki«; naš pogled neizbežno (so)-določajo naša izobrazba, »kultiviranost«, praviloma posvečeni način odnosa do tovrstnih dokazov o nekdanjih časih. Ohranjanje, obiskovanje, ogledovanje ruševin, kontemplacija ob njih in njihovo odslikavanje, sprva risarsko in slikarsko, pozneje fotografsko, je namreč kulturni pojav, povezan s samodoživljanjem, samodefiniranjem evropskega in severnoameriškega (belega) človeka, ki sta se sčasoma navadila v njih gledati navdihujoče ali v melanholijo zibajoče ostanke »zibelke evropske civilizacije«. Ob tem lahko gledalec ob ogledovanju tovrstnih posnetkov, posebno če so tako domišljeni kot Koudelkovi, ob opazovanju zglajenosti kamnov na njih na primer, začuti prastaro, ves čas potekajočo igro elementov, součinkovanje vode, zraka, kamna, svetlobe. Počasi razpadajoča arhitektura s posnetkov se hkrati sklada z okoljem, obenem pa kot da se želi iz njega izločiti, mu zapustiti, vtisniti nespregledljiv poudarek. Ob tem se lahko spomnimo, da grški templji nekoč pravzaprav niso bili beli, v barvi kamna, ampak kar živahno pobarvani, da je današnje prepričanje o njihovi »brezmadežni eleganci«, ki ga zrcali tudi poznejša, psevdoantična arhitektura, pravzaprav plod neznanja in specifičnega »kultiviranja« pogleda.
Kolo večnosti in veselje do življenja
Koudelkove fotografije vsebujejo obilo informacij o iluzijah neke kulture, civilizacije, o slikovitosti njenih predstav o sebi in o svetu, vizualnih elementov, dekorja, s katerimi so se izražali, se v njih prepoznavali, si iz njih gradili navidezno zatočišče sredi mogočnih sil narave. Srečujemo se z znano mitologijo, ta fikcija, v katero je treba verjeti, pa postane več od tega in pomaga osmisliti življenje.
Gledamo arhaične konstrukcijske, gradbene elemente, tehne sredi kozmosa, raztresene »koleščke«, iz katerih so bili sestavljeni stebri, ti simboli trdnosti, neminljivosti grško-rimske kulture sredi gigantskega, vsevsrkavajočega »kolesa večnosti«. Padli, že dolgo razobličeni kolosi, nekoč simboli moči, so se prelevili v odraz nemoči, pa vendar med temi razmetanimi elementi nekoč na videz trdnega sveta nekaj ostaja in zmore prepričati, jasno, razločno nagovarjati, ne sicer toliko s pripovedjo o neki konkretni nekdanji skupnosti, njenem bivanju, predstavah, saj lahko to rekonstruiramo kvečjemu v približkih, ki pogosto bolj kot o nekdanjih ljudeh in časih govorijo o naših, pač pa z neko splošno bitnostjo, zatrjevanjem o smiselnosti življenja in o njegovem potencialnem bogastvu, o tem, da je treba vložiti neki konkretni napor v gradnjo v dobesednem in prenesenem smislu in da to potem prinese tudi rezultate.
Razstava je namreč tudi svojsko pričevanje o pomenu kulture bivanja, urbanizma, smotrnega načrtovanja, ki marsikaj naredi znosnejše. Dragoceno se zdi veselje do življenja, za katero se zdi, da je bilo vloženo v antične mozaike (tudi v naših krajih jih imamo), še vedno pomirjujoči ali dramatično sugestivni se zdijo pogledi kipov. Prizorišča Koudelkovih fotografij so postala neki novi metafizični prostori, dragocena zatočišča, kamor lahko človek ubeži iz vsakdana, se tam premakne daleč onstran, se izgubi, pobegne, potopi, znova najde košček kdo ve kdaj izgubljenega samega sebe, košček, brez katerega se je sicer že zdavnaj naučil shajati, a je to prisilno, reducirano bivanje le zasilno, oropano polnosti. V teh prostorih smo živeli, govorili, igrali svoje gledališke in politične predstave, se sovražili, ljubili, tukaj smo poskušali biti večji od sebe in se zato morali vedno znova naučiti ponižnosti. Ali pa se nam vse to, kot rečeno, le zdi …
Mesta duha, v katerih živimo
Vidimo simbole (Masada, Olimpija, Afrodizij …), še vedno žive (a predrugačene) v naši dobi, razmišljamo lahko o nekdanji enotnosti nekega sveta (Sredozemlja), ki je že zdavnaj razbita na zelo razlikujoče se kulture, ali pa je tudi to le privid. Gledalec na razstavi odkriva različne poglede, okrog fotografij in med njimi lahko hodi, išče prave zorne kote, nekatere prizore ujame, drugi ostanejo neugledani, izgubljeni, nikoli najdene priložnosti, nikoli dojete vsebine in njihove tančine, poudarki.
Kar vidimo, je več kot preigravanje tematike memento mori, več od prikazovanja mest duhov, to so prej mesta duha, zelo specifična, takšna, kot jih lahko zase ustvari le človek. Kot da bi bile vse te zgradbe nekoč zgrajene, da bi postale ruševine, ki bi nas navdajale z melanholičnimi mislimi in žalobno romantičnimi občutki, kot da hranijo neko potrebo v nas, ki pa je seveda ravno tako zgodovinsko in kulturno pogojena in formirana. Smo namreč tudi prebivalci duhovnih in fizičnih razvalin, naseljujemo tla nad bivališči nekdanjikov, minuležev, naših predhodnikov, slučajnih ali rodovnih, živimo na plasteh pozabe, spomina, naukov, izkrivljenih, samovoljnih razumevanj, a včasih smo le sposobni prisluhniti komaj slišnemu, ne do konca definiranemu, nečemu, kar mora v nas najti dopolnilo, če naj sploh zazveni, se diskretno, zadržano oglasi, a če se to posreči, je učinek močan, glas sugestiven, zavezujoč, naseli se v nas in nas ne zapusti, postanemo drugačni, manj vsakdanji, manj boječi, bolj trdni in hkrati spoštljivi, postanemo takšni, da se močneje čutimo in da nas močneje začutijo tudi drugi. Začutimo se sposobne, da bi začeli dopolnjevati manjkajoče koščke tistih mozaikov z eróti na delfinih, s Pozejdonovo vprego in morskimi konjiči z glavami suhozemnih konj, ali le z vitičjem, geometrijskim okrasjem … Zavrti se krog, sončno kolo, pozabljene so omejene, zločinsko potvorjene interpretacije svastike, »sonce (spet) sije vsem«, kot pravi latinski rek.
Na neki način torej gledamo ruševine, v katerih živimo, ki so zakopane globoko v nas. Smo v sedanjosti, iz katere zremo v preteklost, ki je postala sedanjost, a je vendarle še vedno preteklost … In da bi doživeli vse to, je dovolj, da se spustimo v »Jakopičevo klet«, med njene stare kamne in Koudelkove rafinirane, skrbno odmerjene fotografije. Izjemno!
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014