Realnost naše »sodobne umetnosti«: kratek vodnik po razstavi U3
U3 Po besedah pokojnega Igorja Zabela, enega izmed snovalcev U3, s katerim sva se o prireditvi pogovarjala pred leti, je njen namen pokazati dela, tendence, dosežke umetnosti v nekem času in predstaviti nove pojave, imena, prijeme, ki so se kristalizirali v triletnem obdobju. Šlo naj bi za »profiliran pogled« na tematiko, subjektiven, a hkrati kompetenten uvid, za katerim bi stal vsakokratni kustos. Hkrati naj bi manifestacija pomenila vmesnik, stik med mednarodnim in slovenskim prostorom.
ORGANIZATOR Organizator U3 je Moderna galerija oziroma njena ekipa in njihovi zunanji sodelavci. V Moderni galeriji izberejo vsakokratnega kustosa in njegove sodelavce ter pripravijo nabor umetnikov, med katerimi ta izbira.
KUSTOSI Kustosi U3 so izmenjaje domači in tuji. Ti naj bi pomenili sproščen, drugačen, neobremenjen pogled na tukajšnje dogajanje v umetnosti, prinašali pa naj bi tudi sveže vetrove in vetriče iz širnega sveta.
LETOŠNJI KUSTOS Kustos letošnjega U3 je mednarodno dejavni Britanec Charles Esche, po mnenju Zdenke Badovinac, dolgoletne direktorice Moderne galerije, »eden najpomembnejših kustosov v Evropi«. Bil je že tudi vodja in direktor dveh evropskih razstavišč za »sodobno umetnost«, zdaj je direktor muzeja Van Abbemuseum v Eindhovnu. Bil je kustos dveh večjih svetovnih bienalov, je tudi teoretik, pisec in urednik.
TEMA LETOŠNJEGA U3 Naslov, tema letošnjega U3, Ideja za življenje; realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji, je, podobno kot teme večine večjih sodobnih umetnostnih manifestacij, zelo široka, tako, da je vanjo mogoče umestiti tako rekoč kar koli. Ob tem pa je kustos v svojih intervjujih za tukajšnje medije pojem realizma definiral na poseben način, nanj gleda kot na nasprotje, opozicijo avantgardi, meni, da je realizem (»narediti stvari vidne«) največ, kar lahko stori umetnost, da predstavlja nov pogled na svet, ki je ustreznejši od avantgardnega, katerega nekako enači s »proletarsko utopijo«. Ne išče predlogov za nov svet in človeka, temveč motri, kakšen je ta, ki ga obkroža, realizem je zanj odsev obravnavanja realnosti iz želje, da bi se ta razumela. Hkrati želi realizem ločiti od »konservativizma« ter poudariti »zdravo pomanjkanje introspekcije in zavezanosti družbeni angažiranosti«. Esche domneva, da sodobne probleme vidimo zelo megleno, zato jih ne moremo resnično doumeti, razumeti, vedeli naj bi, da je marsikaj narobe, ne pa tudi, kako naj bi to izboljšali.
Zdi se, da so pogledi letošnjega kustosa značilni pogledi nekakšnega razsvetljenega britanskega konservativca, ki se sicer zaveda, da svet ni urejen idealno, se mu pa še vedno zdi najboljši izmed vseh, zato se mu nikakor ne zdijo primerni »obupani poskusi, da bi se sledilo avantgardi«. Njegova stališča delujejo pragmatično, nedorečeno in medlo.
PARADOKS Znano je, da je pri nas trdno zasidrano »avantgardno« pojmovanje umetnosti, da se ali so se nekateri pomembni protagonisti domače scene (Irwin, Živadinov, OHO …) dojemali kot nadaljevalci avantgardnih tradicij in da je za širok segment domače, pa tudi tuje scene značilna bolj ali manj artikulirana želja po kritičnem motrenju in izboljšanju sveta, ki ji selektorjeva stališča nasprotujejo. Kljub temu je tovrstne umetnike na razstavo uvrstil, to preseneča in kaže na njegovo pragmatično nedoslednost, s katero izvedbo koncepta postavi pod vprašaj.
KUSTOSOV NAČIN DELA Tuji kustosi slovensko prizorišče seveda poznajo slabo, to pa je razumljivo. Esche ga je spoznaval med nekaj obiski Slovenije in njenih umetnikov, med katerimi ga je vodil Igor Španjol, kustos Moderne galerije, v katalogu skromno naveden kot asistent kustosa U3. Esche tam pojasni, da je izbiral »večinoma med ljudmi, ki sami sebi rečejo umetniki ali se čutijo tako ali drugače povezani s pojmom umetnosti«. Kdo v Sloveniji so takšni osebki, so mu povedali v Moderni galeriji in tako je kustos, kot pravi, prevzel breme, da izpolni pričakovanja umetnikov, »pa tudi Igorja (Španjola, op. p.) in Zdenke (Badovinac, op. p.)«, ki da ju ima rad in ju spoštuje, zato bi jima rad ustregel. Vse to upravičeno vzbuja pomisleke, da kustos na naše prizorišče zmore gledati drugače od svojih prijaznih gostiteljev.
SODELUJOČI UMETNIKI Na razstavi, ob njej in v katalogu je na različne načine predstavljenih sedeminštirideset umetnikov, skupin in institucij. Jedro sestavljajo ustvarjalci (Irwin, Jože Barši, Marjetica Potrč, Dejan Habicht, Tanja Lažetić, Tadej Pogačar, Vuk Ćosić …) iz železnega jedra avtorjev Moderne galerije, ki jih že dolga leta srečujemo na vseh večjih tamkajšnjih skupinskih razstavah. Tem je kustos pridružil nekaj avtorjev iz starejših obdobij, na katere je naletel v depojih Moderne galerije in ki so ga očitno pritegnili s svojim klasičnim realizmom, socrealizmom, hiperrealizmom … Tretja je skupina avtorjev, ki so se uveljavili v zadnjem desetletju, selektor pa meni, da njihova generacija »še ni čisto pripravljena« za močnejšo zastopanost.
MLADOST Escheju se v katalogu zareče, da je U3 »trienale, ki je namenjen mladim umetnikom«, to pa se načelno sklada tudi z izvirno zasnovo prireditve. Dejstva govorijo drugače, saj pokažejo, da je mladost od trienala do trienala vse bolj relativna kategorija, sorazmerno povezana s staranjem direktorice Moderne galerije in njenih umetniških in generacijskih sopotnikov iz »železnega jedra«. Pisci kataloga se večinama taktno izognejo navajanju biografskih podatkov sodelujočih, a ni težko ugotoviti, da se njihova povprečna starost giblje okrog rosnih petdesetih, to povprečje pa bi seveda hudo dvignili vsi tisti na razstavo uvrščeni blagi pokojniki, ki naj bi med drugim ilustrirali našo minulo avantgardno-proletarsko zaslepljenost. U3 je torej postala prireditev, namenjena zrelim ustvarjalcem, nekoliko pa tudi njihovemu podmladku.
RAZSTAVA Postavitev je v grobem razdeljena na pet prostorov, bolj ali manj zasilnih tematskih sklopov (Živadinov, družina in mediji, delavci in bogataši, družbena realnost, upodabljanje realnosti), je razmeroma neškodljiva in nevznemirljiva, tu in tam simpatična, tu in tam dolgočasna, duhamorna. Kot tehtno, simpatično ali zgolj presegajoče povprečje je treba omeniti na primer dokumentarni video Anje Medved Spovednica za tihotapca, nanorisalnik skupine BridA, postavitev Zgrajene ruševine Marca Juratovca, prostorsko shemo Miha Štruklja, raziskavo o okrasnih hišnih pajkih Društva za domače raziskave, fotografsko serijo HK Matjaža Wenzla, videopredstavitev nizozemskih mecenov, oseb poželenja vsakega »sodobnega umetnika«, Ištvana Išta Huzjana, s Churchillovim citatom podloženo slikarsko instalacijo o urbanem boju za življenjski prostor Marjetice Potrč, karikiranje sodobne tehnologije Vadima Fiškina, videoobravnavanje lova na migrante Nike Avtor …
NAPAKA Snovalci razstave so eno izmed napak zagrešili tako, da so nanjo uvrstili prepričljiva dela Jasmine Cibic, ki s svojo estetskostjo (za »sodobno umetnost« nepomembno lastnostjo) in metaforičnostjo bistveno presegajo raven večine razstavljenega in tako nazorno opozarjajo na njegovo dvomljivo kakovost.
PREPLETENOST V katalogu naletimo tudi na geslo prepletenost, ki je tavtološko definirana kot »povezanost ali prepletenost, ki jo je težko ali nemogoče razvezati ali razplesti«. Na razstavi je, kot že tolikokrat, mogoče opaziti takšno povezanost med vodilnimi snovalci programa Moderne galerije in nekaterimi umetniki. O njej gospa Badovinac v katalogu govori kot o neproblematični »tesni povezavi z zainteresiranim delom lokalne umetnostne skupnosti«. Takšna prepletenost in njene posledice (izključevanje večine sodobnih ustvarjalcev) nekatere zlobneže navajajo na govorjenje o »sodobnoumetnostni mafiji, cosa nostri«. Ti zlonamerneži trdijo, da k njej sodijo tudi povezave med mednarodno delujočimi kustosi, ki da drug drugemu delajo uslugo za uslugo in si tako pomagajo graditi uspešne kariere.
MANJKAJOČE Charles Esche v katalogu izraža bojazen, da mu je med seznanjanjem z aktualno umetnostjo na Slovenskem »marsikaj ušlo«. Njegova bojazen se zdi utemeljena, saj se ob ogledu razstave utegne poroditi vtis, da je zelo invalidna. Zoprno je to, da večina slabše poučenih obiskovalcev tega ne more vedeti, to pa še posebno velja za tujce, ki bodo v teh počitniških mesecih prišli pogledat, kako je videti sodobni trenutek v naši umetnosti. Za vse te bi pred Moderno galerijo morali namestiti opozorilno tablo z napisom: POZOR! NE SODITE UMETNOSTI V SLOVENIJI PO TEJ RAZSTAVI!
KAJ STORITI? Vprašanje razstav U3 in politike Moderne galerije nasploh se zdi mnogim dovolj pomembno, da razmišljajo o povsem »nerealističnem«, zelo »avantgardnem« premiku stvari. Nekateri na primer predlagajo, naj se umetnikom udeležba na U3 omeji na največ trikrat, drugi pa tak predlog zavračajo kot nezadosten. Ti opozarjajo na že omenjeno prepletenost, ugotavljajo, da jo je res »nemogoče razvezati ali razplesti«, zato svetujejo, naj se mandat direktorja naše osrednje javne ustanove za moderno in sodobno umetnost (in tudi mandati v preostalih primerljivih ustanovah) omeji. Na dva mandata na primer. Če nič drugega, menijo, bi tako od časa do časa eno »prepletenost« lahko zamenjala druga in bilo bi manj dolgočasno. Predlog se seveda zdi povsem neutemeljen.
Pogledi, 30. junij 2010