Propaganda in zločin Adolfa Hitlerja
Hitler je najbolj znan Nemec na svetu – čeprav to sploh ni, ampak je Avstrijec – , simbol barbarstva in že zdavnaj član kluba največjih klavcev in morilcev v vsej zgodovini. Če kdo želi neskončno ponižati kakega politika, ga primerja s Hitlerjem (ali pa mu nariše značilne brčice). Z njim so še vedno povezana čustva, veliko žrtev (ali njihovih potomcev) še živi, zato njihova čast in občutki nikakor ne smejo biti prizadeti. Tega so se zavedali tudi organizatorji omenjene razstave v Berlinu in vprašanje je, ali bi lahko pripravili tako razstavo še pred nekaj leti, saj se zdi, da se je čas za takšne predstavitve spremenil. Kajti: še pred šestnajstimi leti v Berlinu niso mogli pripraviti razstave fotografij Hitlerjevega osebnega fotografa Heinricha Hoffmanna, saj se je zdelo, da je Berlin zgodovinsko tako tesno povezan z diktatorjem in nacizmom, da bi lahko – predvsem neonacisti – razstavo zlorabili in da bi nasploh delovala kot propaganda.
Kuratorji, profesor Hans-Ulrich Thamer (Univerza Münster), Simone Erpel (Nemški zgodovinski muzej) in Klaus-Jürgen Sembach, so poskušali preprečiti vsakršno napačno razumevanje razstave. Na uradnem plakatu ni nobene slikovne predstavitve – povsem stvarno je na njem le besedilo. Na razstavi, ki na tisoč kvadratnih metrih, v osmih razdelkih in treh časovnih sklopih prikazuje 600 eksponatov in 400 fotografij, plakatov in filmov (najbolj znane je posnela Leni Riefenstahl), tudi ni nobenih Hitlerjevih osebnih stvari in uniform ... Pač pa drugi predmeti: lampijoni, družabne igre, porcelan, skulpture, slike, kipci, portreti, razglednice, prapor in vse vrste drugega kiča, ki je bil v službi nacistične propagande in njene mašinerije. Thamer poudarja, da so razstavljene predmete poskušali »zlomiti« in udušiti z nasprotnimi slikami in podobami – propagandi je nasproti postavljeno rušenje, uničenje – torej kontrast. Na eni strani torej propaganda, na drugi uničenje in barbarstvo. Problem pri postavitvi razstave je bil tudi ta, da iz obdobja nacizma obstajajo večinoma samo propagandni relikti, sledi žrtev pa so veliko manjše ali pa jih sploh ni. Ne poznamo nobenega dokaza – fotografije ali dokumenta, ki bi Hitlerja neposredno prikazoval v zvezi z najrazličnejšimi grozotami nacizma, čeprav je bil za vsa ta grozodejstva odločilen in jih je tudi ukazoval.
Razstava je razdeljena na tri časovna obdobja. Prvo obsega leta med 1919 in 1932, drugo obdobje nacizma od 1933 do 1945, tretje obdobje pa je čas po koncu vojne. Gre torej za čas nacističnega gibanja, ustanovitve NSDAP (Nacionalsocialistične nemške delavske stranke) in njenega vzpona, prihoda na oblast, izključevalne politike do Judov in boljševikov ter vojne. Iz previdnosti, da razstave ne bi bilo mogoče razumeti kot predstavitev firerjevega kulta, je v ospredje postavljeno razmerje med Hitlerjem in narodom – bolje: njegov vpliv na nemški narod in njegove privržence v letih od 1919 do 1945, da bi morda dobili odgovor na vprašanje, zakaj se je lahko zgodila taka tragedija in zakaj je bil mogoč Hitlerjev vzpon od povprečnega študentka slikarstva, avtodidakta in navadnega vojaka do največjega in najvplivnejšega dikatorja v Evropi. In kaj je bilo pravzaprav tisto navdušujoče pri Hitlerju, da so mu številni tako zvesto sledili?
Nedvomno je, da so družbenopolitične razmere po prvi svetovni vojni pripomogle k temu, da je Hitler sploh prišel na oblast. Ljudje so v tistem medvojnem obdobju na firerja usmerili vsa svoja hrepenenja in želje, ki naj bi jih on potem izpolnil. To je mehanizem, iz katerega izhaja njegova karizma. Hitlerju pa je uspelo ta hrepenenja tudi artikulirati in jih ustrezno predstaviti. Na enem izmed plakatov se lepo vidi, da je bil program stranke Hitler sam: leta 1932 je na volilnem plakatu za predsednika rajha na temnem ozadju Hitlerjev portet, spodaj pa napis HITLER. Hitlerjeva obljuba je torej bila ustvariti brezrazredno ljudsko skupnost (Volksgemeinschaft), ki bo rasno »čisto« živela v blaginji (znan je načrt, da naj bi vsakdo imel avto – osnoval ga je Ferdinand Porsche leta 1938), osvobojena vseh »notranjih in zunanjih sovražnikov«.
Brez dvoma je bil Hitler izjemno retorično spreten demagog, ki se je ves čas vedel tako, da so ljudje imeli občutek, da je »eden izmed njih«, da je torej tesno povezan z ljudstvom. To se je videlo tudi na njegovih, lahko rečemo, skromnih uniformah, saj se je odpovedal raznim odlikovanjem in medaljam, ki smo jih sicer vajeni pri nacističnih generalih. Razlogi za navdušenje nad Hitlerjem pa so tudi čisto konkretni: razcvet gospodarstva, konec brezposelnosti (čeprav je bilo vse usmerjeno v vojno industrijo), nasploh občutek, da so bili ljudje spet ponosni, da so Nemci. Pomembno vlogo so v obdobju nacizma igrala tudi društva za medsebojno pomoč. Vse to je pripomoglo k temu, da se je v družbi razvil konsenz, da vladata solidarnost in red. Na politični ravni je to vlogo odigrala militantnost NSDAP, pri kateri so razni oddelki, na primer SA (Sturmabteilung), delovali kot organi reda in varnosti v državi. Kolektivno doživljanje skupnosti, goreče bakle in rdeče zastave s kljukastim križem, »Hitlerjev pozdrav« – ki ga je prevzel pravzaprav od Mussolinija, saluto romano, vse to so bili elementi, ki jih je mogoče spraviti na skupni imenovalec politične religije, v kateri najdemo prvine ezoterike in psevdokrščanskega mesijanstva. V vse to se odlično ujema tudi podatek, da so Hitlerjevo knjigo Mein Kampf iz leta 1925, to slovnico poneumljanja, kakor jo imenuje Peter Sloterdijk, od leta 1935 naprej na matičnem uradu za darilo dobili vsi mladoporočenci, tako kot je to zapovedalo notranje ministrstvo. Tako je število natisnjenih izvodov »Hitlerjeve biblije« do leta 1945 narastlo na deset milijonov izvodov. Dandanes nekomentirana prodaja knjige v Nemčiji ni dovoljena, v tujini pa vendarle, saj je lani na primer izšla španska digitalna izdaja z naslovom Mi Lucha.
Po vojni je bil Hitler na primer petinštiridesetkrat na naslovnici najvplivnejšega nemškega političnega tednika Der Spiegel – prvič leta 1964, od leta 1990 let naprej pa ne mine nobeno leto brez Hitlerja na naslovnici – spomnimo se samo debate o tezah ameriškega sociologa in politologa Daniela Goldhagna in njegove knjige Hitler's Willing Executioners (Hitlerjevi voljni rablji) iz leta 1996, v kateri navaja tezo o »antisemitičnem genu« pri Nemcih. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na čisto pragmatično zadevo. Veliko Nemcev je v obdobju nacizma zasedlo dobro plačana ali pa ugledna službena mesta Judov, ki so bili deportirani ali izgnani ...
Razstava pa vendarle ne daje (in tudi ne more dati) dokončnega odgovora na vprašanje, zakaj so se Nemci nad Hitlerjem tako navduševali in zakaj ga je volilo toliko ljudi – po ocenah naj bi ga na svobodnih volitvah konec tridesetih let prejšnjega stoletja volilo več kot devetdeset odstotkov. Po uspešni priključitvi Avstrije v nemški rajh in po vseh drugih političnih uspehih (vrnitev izgubljenih ozemelj, münchenska konferenca, še prej olimpijada leta 1936, ki je bila prav tako velika nacistična manifestacija ...) je bil Hitler na vrhuncu svoje politične moči in priljubljenosti. Zgodovinar Joachim Fest je leta 1973 napisal Hitlerjevo biografijo in v njej trdil, da bi Hitler, če bi zares umrl v neuspešnem atentatu, ki ga je nanj leta 1939 izvedel Johann Georg Elser, verjetno postal eden najpomembnejših nemških državnikov vseh časov. Tej tezi je nekaj let pozneje nasprotoval Sebastian Haffner, saj bi morali Nemci kljub temu enkrat spoznati, da je Hitler uničil vse demokratične mehanizme, da je porušil temelje demokratične države, zapustil kaos in da so Hitlerjevi »uspehi«, ki so na ljudi seveda močno učinkovali, temeljili na pripravah na osvajalno vojno.
Vsekakor pa razstava v Berlinu potrjuje, da Hitler za Nemce v marsičem še vedno pomeni travmo in da bo minilo še veliko let, preden v njihovem življenju ne bo igral nobene vloge več.
Pogledi, 15. december 2010