Profesionalec s pridihom človeškosti
Dokumentarec o Juriju Gustinčiču presega običajni petdesetminutni okvir, v katerega so snovalci s TVS vajeni stisniti zgodbo. Je pri odločitvi, da jo raztegnejo na osemdeset minut, ključno vlogo igral upodobljenčev status legende, ki si ga zasluži že vsaj zaradi sedemdesetletnega novinarskega staža, ali preprosto dejstvo, da se razgibane zgodbe njegovega življenja, ki se je pravzaprav začela pisati še pred njegovim rojstvom, s političnim udejstvovanjem njegovega očeta, zgodnjega komunista Dragotina Gustinčiča (poročenega s sestro primorskega pisatelja Danila Lokarja, Anico Lokar, po preselitvi v Sovjetsko zvezo Ano Antonovno), ne da stlačiti v petdeset minut? Odgovor niti ni pomemben, ker je izdelek takšen, da gledalca potegne v pripoved o prigodah sivolasega možakarja, ki se po zasneženih potkah v ljubljanskem Tivoliju prebija s palico in, pokrit s pravo pravcato rusko kučmo, na gostilniškem vrtu pije kavo z dodatkom tiskarskega črnila – kupom časopisov. In če katera Gustinčičeva podoba, predstavljena v filmu, potem edino ta za silo ustreza njegovi resignirani izjavi, da je »človek dvajsetega stoletja«, zasvojen z vonjem časopisov in sovražen do računalnikov in interneta.
V resnici posameznikova navdušenost nad sodobnimi tehnologijami še zdaleč ni merilo, kako trdno je zasidran v sedanjosti in kako temeljito spremlja in analizira dogajanje v njej. Gustinčič? On je star kakih sto let, ampak je moderen človek, o svojem novinarskem kolegu reče Ervin Hladnik Milharčič, ki nato popiše še njegovo zoprno navado, da »o vsem, kar se je zgodilo tisti dan, par ur pozneje že vse ve, ker je o tem prebral vse, kar se je prebrati dalo«. Novinarstvo kot življenjski slog, kot stanje duha, kot popolna predanost poklicu (»Družino sem o svojih odločitvah vedno samo obveščal.«) in, da ne bo zvenelo patetično in preveč nekritično panegirično, verjetno tudi kot samoljubna želja poročati in pisati z željo, da bo poslušan, bran. Kajti Gustinčičevega vztrajnega zatrjevanja, da se mu je vse nekako zgodilo samo od sebe, tudi na dopisniškem mestu v Londonu da se je znašel skoraj po naključju (sprva da je bil razvrščen v Tokio), da ne mara govoriti o sebi in da o sebi niti po naključju nima tako dobrega mnenja kot snovalci dokumentarca o njem (slednje je izrekel v živo, na novinarski projekciji v Kinodvoru, ki je prerasla v spontan shod vseh, ki na javni radioteleviziji kaj štejejo), gledalec nekako ne more jemati resno, če prihaja iz ust novinarja, čigar delo se dogaja na odru, venomer pred očmi in ušesi javnosti.
Zasebnosti v pravem pomenu besede – družinsko življenje, druženje s prijatelji in kar je še takega – pa Gustinčič kot novinar starega kova res nikoli ni nastavljal žarometom. Vendarle pa je scenaristki Poloni Fijavž, bržkone z nemalo potrpežljivosti in z dolgimi pogovori, gotovo pa tudi po zaslugi dolgoletnega znanstva z njim, drobec tega uspelo odstreti. In to je dodana vrednost dokumentarca, zaradi katere je portretiranec dobil pridih človeškosti (navsezadnje pri devetdesetih to ni več tako škandalozno). Toda zapisati, da je prikazala nekaj njegove intimnosti (izraz, ki ga je uporabil portretiranec), bi bilo pompozno in zavajajoče, ker navdušenje nad klasično glasbo najbrž ne sodi ravno v sfero intimnega. Zato pa se je vsaj deloma dotika tisto, kar se bo razkrilo pretanjenemu gledalcu in je na prvi pogled videti kot banalen sprehod očeta s sinom po Mesarskem mostu, pa njuna medgeneracijska razhajanja glede klasične in rokovske glasbe, Gustinčičevo nelagodno, že rahlo namrgodeno strmenje v kamero, ki se kar noče ugasniti, in karanje mlajše kolegice, češ a si to hotela …
Za eno največjih razkritij pa šteje priznanje, da je kolumne v Mladini sprva pisal v srbščini in šele nato preskočil v slovenščino. Ta je bila sicer njegova materinščina in, kot je slišati od nastopajočih v dokumentarcu, je bila vedno klena, čeravno nekam arhaična. Ohranil jo je, ker mu je narodno zavest in ljubezen do jezika vcepila mati, Primorka. Potem pa se je njegova poklicna pot tako zasukala, da je pisal za beograjsko Politiko, in to v srbščini, zato se še danes razglaša za slovenskega in srbskega novinarja. Kolegi pri časopisu Politika, s katerimi je Gustinčiča ujela kamera v prijetnem obujanju spominov v eni od beograjskih kavarn, pa so ob vseh superlativih, ki so jih izrekli na njegov račun (Jurka nam je prinesel širni svet!), navrgli tudi misel, da so nam ga, Slovencem, kar malo ukradli.
In če je za slovenski medijski prostor priznanje, da nekomu laže stečejo prsti po računalniku (ali pač pisalnem stroju) v srbščini, ikonoklastično, kaj bi potlej rekli šele za Gustinčičev odnos do odcepitve. Tudi tega se je scenaristka dotaknila in portretiranec je tudi tu resnicoljubno povedal, da je bil proti; če bi se dalo še kaj pokrpati, bi mu bilo bolj ljubo, zato se je ogreval za jugoslovansko konfederacijo. Prositi ga, naj se izreče o eni od glavnih, dasiravno že potopljenih ideologij 20. stoletja, pa niti ni imelo smisla. Vse o tem se da razbrati v njegovem delu, ali med vrsticami ali kje drugje, bi se bilo neokusno spraševati, zelo neposredno pa se je o tem sam izpovedal že pred skoraj desetletjem v kolumni v Mladini z naslovom Jaz, komunist.
Za konec samo še to: če bi dokumentarec o človeku, kakršen je Jurij Gustinčič, nastajal v kakšni večji in finančno manj omejeni radioteleviziji, kot je slovenska, bi ekipa gotovo šla posnet portretiranca tudi med sprehajanjem po mestnih ulicah New Yorka, Londona in Moskve – sploh njegovo snidenje z Londonom, menda edinim mestom, v katerem si je predstavljal ostati, bi bilo za gledalce zanimivo. Tako pa so se morali zadovoljiti z arhivskimi posnetki – katerih izboru sicer ne gre ničesar očitati. Še zlasti razveseljujoč je pogled na po ameriško bleščeče bel nasmeh Jimmyja Carterja, enega najeminentnejših Gustinčičevih intervjuvancev, s katerimi se je novinar pogovarjal v Ovalni pisarni Bele hiše, snovalci dokumentarca pa so posnetke pridobili iz ZDA. Očitek, ki ni opravičljiv z najbrž ne prav velikodušno odmerjenimi denarnimi sredstvi, pa je, da avtorji filmu niso pripeli nekakšnega kronološkega seznama z glavnimi kariernimi in življenjskimi oprimki portretiranca. Pri tolikšni obilici dogodkov in držav, ki so se zvrstile v njegovem življenju, je gledalcu, ki nima vsaj minimalnega predznanja ali je bil rojen po vrhuncu Gustinčičeve televizijske kariere, namreč težko slediti vsem preskokom in obratom.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011