Prijeten, trpežen, delaven kot kranjska čebela
In res se Zadnji avtobus za Sibirijo začne s kadri, posnetimi na cesti. Leta 1995, ko je z dvorišča legendarne mariborske firme, kot so ji rekli delavci, speljal poslednji avtobus za naročnika Gazprom. Zgodovinskost trenutka sta že takrat zaslutila novinarja Jože Fošnarič in Zoran Bilodjerić, pa sta se skupaj s snemalcem Andrejem Palčecem vkrcala in popeljala v Zahodno Sibirijo. Bil je ravno predvelikonočni čas in veliko noč, katoliško in pravoslavno, so doživeli na poti. Mastili so se z gnatjo in potico, pirhi in najbrž še ruskimi dobrotami, vse to je kamera ujela in ponudila gledalcem v žlahtnem žanru televizijske reportaže. Manjkali niso niti ljudje, vozniki in njihove družine, ki so slovenski delegaciji priredili piknik, manjkali niso niti izvedba Katjuše s harmoniko in posnetki ruskih prostranstev. Trenutki veselja in slavja, kot da se ne bi bližal žalostni konec, v tem primeru proizvajalca avtobusov.
»Nikakor nismo mogli verjeti, da Tama ne bo več, to je bila naša firma,« je stavek, v katerega se dajo strniti s čustvi nabita spominjanja nekdanjih delavcev. Mnogi so se na povabilo avtorjev dokumentarca prvič po stečaju odpravili pred vhod in na dvorišče tovarne, kjer so nekateri tako rekoč nasledili svoje starše in bili prepričani, da bodo kot tamovci dočakali zaslužen pokoj. Odgovor na vprašanje, ali bi se to dalo omogočiti vsaj tistim, ki so delali v proizvodnji avtobusov, in zakaj se slovenski državi ni dalo toliko potruditi, da bi reševala Tam po delih in ne v celoti, kakršen seveda ni mogel preživeti konkurence zahodnih proizvajalcev, obvisi v zraku. Dokumentarec, ki se na tej točki iz lahkotnega, pustolovskega road movieja, ki mu je ritem dajala ruska glasba, prelomi v trpko socialko, pa gledalcu ponudi dovolj namigov, da si nanj lahko odgovori sam. Tamove avtobuse so še na začetku devetdesetih željno pričakovali naročniki v Savdski Arabiji, Egiptu, Rusiji, svojevrsten dosežek tamovcev je bil, da so hkrati poslovali tudi z Izraelom, 13. junija 1996 pa je Tam šel v stečaj (te dni torej mineva štirinajst let in kdo ve, najbrž so na TVS zato tako dolgo odlašali s predvajanjem kakovostnega dokumentarca, ki so ga snemali leta 2008, leto produkcije pa je 2009).
Tretji sklop, jedro dokumentarca, ki mu je podelilo tudi naslov, se začne, ko se na zaslonu pojavi napis Moskva 2008. Sledijo kadri z moskovskih ulic, menjava straže na Rdečem trgu, kupole cerkve sv. Vasilija Blaženega. Edini očitek filmu je, da so ti kadri, ki so resda nepogrešljivi pri prostorski in družbeni umestitvi, saj ne prikazujejo le turističnih znamenitosti, temveč mestni vrvež in ljudi, nekoliko razvlečeni. Kamera se nato premakne v Surgut, ki ga predstavi z nekaj doooolgimi posnetki betonskih kolosov in blokovskih naselij, ne uide ji niti reklamni pano za 50-odstotno znižanje oblek znamke Iceberg, ki je svojevrsten izkaz duha časa. Potem pa se kot po čudežu (res, le kako so ga našli? Po kako zavitih poteh so ga iskali – vse to gledalca zanima) v objektivu znajde rdeči pločevinasti lepotec v zrelih letih. Morda ni več tako bleščeč, mogoče ob koncu delovnega dne pokašljuje, modro-bela črta na boku je že malo zamazana, a Tamov znak na maski je prepoznaven in tudi sicer ni dvomov: po nekaj sto tisoč kilometrih še izjemno čil, kot da ne bi s tekočega traku prišel že pred petnajstimi leti! In če bi se kdo utegnil zmrdovati nad preveč poosebljeno, če ne že kar pootročeno obravnavo mrtve reči, kakršna je avtobus, Tamov, ali Manov, ali Neoplanov, bi obmolknil ob razneženih besedah enega izmed Gazpromovih voznikov, ki je dobršen del svoje šestintridesetletne delovne dobe preživel za volanom Tamovega vozila: »Avtobus je prijeten. Želel bi si, da bi še danes imeli takšne avtobuse.« Hvale nato ni hotelo biti konca, vsi ruski intervjuvanci, od Gazpromovih voznikov do uslužbencev na dosti višjih položajih in podjetnikov, ki poslujejo z naslednikom Tama, Tovarne vozil Maribor, so Tamovim avtobusom peli že kar neokusno nekritične slavospeve: na pol milijona prevoženih kilometrov ni bilo okvar, obnesejo se tako v severnih kot južnih deželah ruskega imperija – za delavce na naftnih poljih in turiste ob Črnem morju… Kot bi popisovali značaj kranjske čebele (in to z besediščem Antona Janše): skromni, delovni, trpežni, nezahtevni!
Sklepni del gledalca usmeri k stari dilemi. »Prepričali smo se, da je Tam dobro delal in da je imel perspektivo,« v kamero pove Jože Fošnarič, ki je bil skupaj z drugimi udeleženci odprave v Sibirijo presenečen, v kako brezhibnem stanju so bili Tamovi avtobusi po poldrugem desetletju »eksploatacije«, kakor so se izražali ruski sogovorniki. V zadnjem kadru kamera spet poskakuje in skozi vetrobransko steklo kaže sivo cesto, v offu pa ruska pevka poje o nostalgiji. Road movie, ki ni road movie, temveč zgodba o tranziciji z raznimi odtenki.
Pogledi, 16. junij 2010