Preveč not?
Povzeti vsebino libreta je praktično nemogoče, saj se fabula nenehno drobi, pozneje pa dobesedno razpade tudi glavni junak Lorenzo: že v drugi od petih slik se (neznano zakaj in kako) pojavi njegov dvojnik, spopadeta se z orožjem, predvidoma resnični Lorenzo umre. V tretji sliki očitno gledamo dvojnika, v četrti prav tako, v peti pa verjetno spet pravega Lorenza, ki ga na koncu odreši smrt (resnična, simbolna?) v ognju. V vseh slikah se mimo njega bolj ali manj na hitro spreletavajo isti liki, od žene Francesce (in njenih dvojnic) do vrste različnih služabnikov. Seveda je čisto možno, da gre za metaforični prikaz razkroja osebnosti, vendar je precej nejasno, kaj naj bi ta razkroj povzročilo: na samem začetku se namreč veselijo plesa v maskah, nato pa se dogajanje hitro obrne v grotesko in zatem v nekakšen paralelni nadrealizem, v katerem narativne linije nenehno prestopajo druga v drugo, pri tem pa so ti dogodki enako nejasno motivirani.
Glasba razumevanju ni prav nič v pomoč, nasprotno, saj skrbno sledi besedilu. Rezultat je kratko malo zmeda, izjemno težko – če sploh – doumljiva tudi gledalcu, ki je na odru videl marsikatero opero iz tistega časa, denimo Korngoldovo Mrtvo mesto (Die tote Stadt, 1920) in Zaznamovane (Die Gezeichneten, 1918) Franza Schrekerja – ki jih je ta verjetno pisal v času, ko je bil Kogoj nekaj časa njegov študent na dunajski akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost. Bergova Wozzeck (1925) in ob smrti 1935 nedokončana Lulu sta seveda že onkraj Kogojevega horizonta.
Ne Janez Burger ob tokratni uprizoritvi ne Ljubiša Ristić leta 1990 teh prehodov med različnimi uprizoritvenimi platformami (kaj se dogaja v Lorenzovi glavi, kaj je dejansko dogajanje, kdo je junak, kdo pa njegov dvojnik itn.) nista razrešila, resnici na ljubo pa je to verjetno brez radikalnih posegov v material nemogoče. Zdi se, da sta se teh rezov edina lotila nosilca izvedbe leta 1957 v ljubljanski Operi, ki bo očitno tudi po tokratni obveljala za najbolj uspešno: dirigent Samo Hubad in režiser Hinko Leskovšek sta se po dirigentovem pripovedovanju odločila, da bosta »delo strnila v obliko, ki se jima je zdela najkonciznejša … »Črtala sva mnogo nebistvenih vsebinskih ponavljanj, izpustila sva Lorenzov tekst na mestih, kjer je glasbena govorica sama dovolj močna in kjer je tekst mogoče nadomestiti s pantomimo …« (Navajano po GL SNG MB.)
Iz teh besed lahko sklepamo, kaj bi utegnila biti prava pot tudi za morebitno mednarodno uveljavitev Črnih mask, o kateri vzneseno pišejo njihovi ljubitelji: radikalen premislek o tem, koliko je v operi uporabnega materiala, ki bi pripeljal do tega, da bi iz njega izluščili pregledno in učinkovito odrsko delo z jasno zgodbo in z glasbeno govorico, ki to nadgrajuje – in je seveda zvesta tako času nastanka kot skladateljevim načrtom. Verjetno je ta smiselna zgostitev postala možna šele zdaj, po Lajovičevem temeljitem revidiranju partiture. Največjo uslugo Črnim maskam in njihovemu nesrečnemu avtorju bi naredili s tem, da bi poskrbeli za radikalno zgostitev, verjetno v enodejanko.
Seveda se takšno razmišljanje marsikomu utegne zdeti svetoskrunsko in mačehovsko do skladatelja: vendar je morda še slabše opero pustiti v tako nedorečenem stanju. Tako kot se je dirigent Uroš Lajovic lotil partiture, bi se moral nekdo še libreta, nato pa bi sestavili zgoščeno novo verzijo. To v operni praksi ni neznano, nenazadnje so bile tudi Offenbachove Renske nimfe v ljubljanski Operi pred nekaj leti nekakšna rekonstrukcija bolj ali manj izgubljenega dela, priljubljene Hoffmanove pripovedke istega skladatelja (ki je umrl štiri mesece pred krstno izvedbo in orkestriral manj kot pol opere) pa imajo vrsto različnih verzij. In od del, ki smo jih v Sloveniji slišali v zadnjem času, prav tako Mozartov Requiem in Mahlerjeva Deseta simfonija.
Takšna, recimo izvedbena verzija Črnih mask, bi morala biti resen nacionalni projekt. Prava pot bi bila sestaviti delovno skupino, verjetno v okviru SAZU in NUK, v njej bi morali biti strokovnjaki, kot so denimo teatrolog dr. Andrej Inkret, literarni zgodovinar dr. Lado Kralj, specialist za to obdobje, eden najvidnejših dramatikov, na primer Matjaž Zupančič, pa dolgoletni ravnatelj ljubljanske Opere dr. Borut Smrekar in verjetno tudi kakšen tujec: glede na nov nemški prevod bi bilo zanimivo pritegniti kakšnega uveljavljenega opernega režiserja z nemškega kulturnega področja, glede na pravkar ustanovljeni Slovenski kulturno-informacijski center na Dunaju bi k sodelovanju lahko povabili kakšnega dramaturga iz Državne opere.
Po bridki življenjski poti je čudež Kogojevega genija primerljiv skoraj s Prešernovim ali Cankarjevim, vsekakor pa z, denimo, Murnovim. Za ustrezno predstavitev opere pa bi rabili še kakšno roko. In nič ne bo narobe, če v novi redakciji delo ne bo daljše od ene ure. To je morda celo boljše: Schönbergov oratorij Jakobova lestev (Die Jakobsleiter, 1917–22) so pred leti v Dunajski državni operi zelo uspešno igrali v dvojnem programu s Puccinijevo enodejanko Gianni Schicchi (ki je bila s tem tudi izvzeta iz originalnega Triptiha).
Morali bi si zastaviti enostavno vprašanje: želimo iz Kogojevega materiala narediti delo z repom in glavo ter počastiti genija in strahoten ustvarjalni napor tega nesrečnika, ali se stroki zdi bolj pomembno rekonstruirati podrobnosti očitno ponesrečenega načrta Josipa Vidmarja?
Dosedanje uprizoritve Črnih mask
7. maj 1929
Opera SNG Ljubljana
Dirigent Mirko Polič, režiser Boris Krivecki, interpret glavne vloge Robert Primožič
24. november 1957
Opera SNG Ljubljana
Dirigent Samo Hubad, režiser Hinko Leskovšek, interpret glavne vloge Samo Smerkolj
31. januar 1990
Opera SNG Ljubljana (Gallusova dvorana Cankarjevega doma)
Dirigent Anton Nanut, režiser Ljubiša Ristić, interpret glavne vloge Josip Lešaja
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012