Kritike - Razstava

Fotografska razstava: Drugi pogled. Povezave – Soočenja. Španske državne nagrade s področja fotografije (1994–2008). Narodna galerija, Ljubljana, do 11. 3. 2012

V zadnjih letih prihaja k nam vse več informacij o španski umetniški ustvarjalnosti, kar je gotovo tudi zasluga kulturno navdahnjene španske veleposlanice pri nas, Anunciade Fernández de Córdova. S špansko fotografijo pa se kljub temu srečamo redko, zato je razstava štirinajstih njenih uglednih predstavnikov v Narodni galeriji še toliko bolj dobrodošla.

Gre za predstavitev del prejemnikov španske državne nagrade za fotografijo iz let 1994–2008, številke pa se ne ujemajo, ker dobitnik za leto 1995 iz neznanega razloga manjka. Nagrado je ustanovilo špansko ministrstvo za kulturo, kar morda kaže, da to aktivneje posega na kulturno prizorišče od našega, ki se večinoma zadovoljuje z vlogo servisa. Razstavljene fotografije izvirajo iz obdobja od petdesetih let pa vse do danes, zato, prek vsebinskih, estetskih in konceptualnih prvin, odsevajo tudi razvoj španske umetnosti in družbe nasploh. Tematsko se dela gibljejo med črno-belim »neorealizmom«, ki se mu včasih primešajo nadrealne prvine, ter na abstraktne slikarske kompozicije spominjajočimi barvnimi fotografijami iz petdesetih in sodobnimi konceptualnimi pristopi. Vmes je pester spekter različnih avtorskih interesov, ki kaže na vitalnost medija v španskem prostoru.
Delovanje »uveljavljenih strokovnjakov pogleda«, kot predstavljene fotografe v zapisu v katalogu poimenuje sokustos razstave Javier Díez Ballesteros, seveda temelji na različnih ustvarjalnih izhodiščih in načinih njihovih fotografskih uresničevanj. Vsak od njih je samosvoj interpret fotografirane realnosti, najsi bo ta neposredna ali inscenirana, in tukajšnjemu gledalcu se zdi zanimivo spoznati avtorsko poetiko vsakega od njih. Večinoma jih pač ne poznamo in radi bi jih spoznali, a koncept razstave je zastavljen nekoliko drugače. Kustosa (ob že omenjenem še Carmen de la Guerra Martín) sta razstavljeno očitno želela združiti v nekakšno enotno, v celoto različnosti povezano postavitev, povedati zaokroženo zgodbo o španski fotografiji v obravnavanem obdobju. Na razstavi sodelujoči avtorji torej niso predstavljeni ločeno drug od drugega, ampak so njihova dela, glede na vsebino, vključena v posamezne tematske sklope (na primer V hrbet, Otroštvo, Množice, Osebnosti, Portreti znanih osebnosti, Roke, Pari …), ki jih je šestnajst in se včasih zdijo nekoliko zasilni. Fotografije posameznih avtorjev so včasih uvrščene v enega, praviloma pa v več omenjenih sklopov, četudi se uvrstitve ne zdijo vedno samoumevne in se primeri celo, da se fotografije iz iste serije istega fotografa znajdejo v treh razdelkih razstave. S takšno postavitvijo sta kustosa dosegla prepletanje avtorskih izrazov, njihovo součinkovanje na nov način, ustvarila neke nove metazgodbe, hkrati pa sta zameglila vpogled v opuse posameznih sodelujočih. Njun pristop, verjetno jima je šlo za drugačnost, nekonvencionalnost, živahnost, ima tako dobre kot slabe plati in najbrž je od naravnanosti vsakega gledalca odvisno, katere prevladajo.
Ker se mi zdi na podlagi le nekaj primerov preveč delikatno pisati o, na primer, motivu nog v španski fotografiji zadnjih nekaj desetletij, se bom raje ozrl po avtorjih in izstopajočih delih.
Joan Colom (1921) je avtor, čigar fotografije iz serije Ulica so se na razstavi znašle v vsaj treh razdelkih. Gre za prizore z ženskami, najbrž prostitutkami, in moškimi v mestnem okolju, za odkrito moško ogledovanje, v nekaj primerih pa tudi za zadrego žensk spričo prisotnosti fotografa. Tudi ostale avtorjeve fotografije so socialni dokumenti, včasih pa mu je, na bressonovski način, uspelo ujeti tudi šegave ali rahlo nadrealne utrinke vsakdanjosti.
Cristina García Rodero (letnico rojstva so v katalogu kavalirsko zamolčali) je svoja razstavljena dela posnela v tujini, v Etiopiji in na Haitiju, na razstavi, postavljeni v treh etažah, pa so razpršena v vsaj štiri sklope. Njene črno-bele fotografije večjih formatov so nadvse sugestivne, nekatere tudi zelo slikovite, a niti malo ne zdrsnejo v ceneno iskanje eksotike. Fotografija s skupinico sedečih postav v senčnem kotu nad navpično spuščajočimi se stenami iz skale izklesane stavbe kljub prvinskosti deluje domala nadrealno. Iz dela K žrtvovanju veje ganljiva zaupljivost med blatnim, po vodi brodečim mladeničem in kozo, ki jo, po naslovu sodeč, nese k žrtvovanju. Posebnost sta deli Infrasvet in Trans, s tematiko vudu ritualov, še posebej pa je učinkovita slednja, z vodoravnimi postavami v vodi ležečih, v belo oblečenih žensk z zaprtimi očmi.
Ouka Leele (1957) zna ustvariti nadrealno vzdušje tudi iz povsem realnih, celo težkih elementov (fotografija Ogledujemo se v ogledalu božanske delavnice), posebej pa pritegne njen nenavaden, skoraj bizaren portret moškega in deklice na hodniku stanovanja. K učinku tega dvojnega portreta prispevajo tako starinska dekličina obleka kot kup zloščene srebrnine, nenavaden stol, odmaknjena omara, nabožna slika na steni, Hitchcockova fotografija na polici …
Carlos Pérez Siquier (1930) pritegne z globokim pogledom umazanega, v dotrajana oblačila oblečenega dečka na fotografiji iz serije La Chanca. Po ostalih delih iz te serije sodeč, je avtor z njo ovekovečil običajne in praznične dni prebivalcev revne španske pokrajine, ob tem pa iskal tudi zanimive motive, kot je tisti, zopet rahlo nadrealistično učinkujoč (nadrealizem je Špancem, kot so dokazali že Dalí, Buñuel in njuni tovariši, očitno zelo blizu), s perilom, obteženim s kamenjem.
Socialno zgovorno je tudi delo Gabriela Cuallada (1925–2003), posebno vrsto osamljenosti sredi množice pa odseva fotografija Ramóna Masatsa (1931) z izstopajočim uniformirancem (poštarjem?) v glavni vlogi. Izrazito subtilen avtor je očitno Toni Catany (1942). To dokazuje tako s svojim enigmatičnim, »obglavljenim« portretom Peščeni deček (morda namiguje na roman Taharja Ben Jellouna Otrok peska) kot artaudovskim portretom Agusti, ob tem pa še z barvno pretanjenimi, a vseeno živahnimi cvetličnimi tihožitji.
Posnetek Vhod v vice Alberta García-Alixa (1956), z nogami pokojnika, je vsekakor zelo drugačen portret, nekaj čisto posebnega pa je metafizična arhitekturna fotografija Montmajour (verjetno gre za del serije) Humberta Rivasa (letnica rojstva v katalogu ni navedena). Staro, verjetno antično stopnišče, ki ne vodi nikamor več, sredi novejše, a še vedno stare, najbrž srednjeveške zgradbe, deluje nadvse markantno, metaforično, simbolno …
Povsem nekaj drugega je stopnišče z barvne fotografije Terasa že omenjenega Ramóna Masatsa. V svoji vizualno privlačni barvitosti deluje domala kot slikarska geometrijska abstrakcija, pritegne pa tudi avtorjeva velikoformatna črno-bela fotografija z lepo, osamljeno staro hišo med ogromnimi novimi bloki. Joan Fontcuberta (1955) pritegne z odličnim barvnim posnetkom gorske krajine, omeniti pa velja vsaj še portret Bikoborec Jagnje Pabla Pérez-Míngueza (1946), ki ne učinkuje toliko zaradi kvalitete kot zaradi provokativnega motiva. Moški v bikoborski opravi in z jagnjetom v roki naj bi bil namreč znani gej in delo je v svojem času (1972) gotovo močno izzvalo tradicionalno mačistično samopodobo in vrednote takratne frankistične Španije, za kar je bilo brez dvoma potrebnega kar nekaj poguma.
Postopno sproščanje in modernizacijo španske družbe na razstavi še najbolje ilustrirajo živahni portreti bolj ali manj znanih osebnosti, najnovejši čas tehnoloških posredovanosti in pogojenosti pa odseva fotografija Googlegram, Drugi tudi že omenjenega Joana Fontcuberta.
Na razstavi slabega fotografa po pričakovanju ni, ogledamo si lahko nekaj desetin odličnih del, srečamo nekaj vrhunskih avtorjev, za katere si želimo, da bi jih kdaj v prihodnosti spoznali še bolje. Ugotovimo lahko, da španske fotografe na splošno zanima tako avtentično prikazovanje življenja, običajev, ulice, kot iskanje nevsakdanjih, vizualno privlačnih motivov in odslikavanje sodobnih družbenih pojavov.
Ob razstavi španskih nagrajencev se seveda lahko vprašamo tudi o nagrajevanju fotografov pri nas. Do nagrad za vrhunske umetniške dosežke se prebijejo le izjemoma, redno pa so deležni le vsakoletnih Emzinovih nagrad, ki pa jih podeljujejo na natečaju, na katerem najboljši avtorji praviloma ne sodelujejo …

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012