Poslednje darilo velikega mojstra
Copla (ime izhaja iz latinske besede copula, ki pomeni vez, zvezo) je že v času pred špansko državljansko vojno in torej pred časom politične diktature vzklila iz zemlje, prepojene s flamencom, cupléjem in tonadillo. Ob svojih začetkih se je pogostoma izvajala ob orkestrski spremljavi, njeni najbolj opevani temi pa sta bili ljubezen in smrt. Kot pravijo, je vselej odsevala duh časa in bila nekakšen termometer družbenega stanja; je oblika, ki se je rodila iz nedrij španske druge republike in bila eden njenih simbolov. Tudi za časa totalitarnega režima – ki si je ta simbol poskušal prisvojiti – je nemalokrat nosila vonj po revoluciji. Podobno kot flamenko, a na svojstven način, je včasih opevala tiste strasti, ki bi sicer bile podvržene cenzuri in je v domove slehernikov ob večerih prek radijskih sprejemnikov prinašala nekaj poezije, toplote in luči. Svoj razcvet je doživela v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, ravno v času odraščanja Paca de Lucíe (roj. 1947), ki je imel coplo (poleg flamenka, seveda) za glasbo svojega otroštva in je do nje gojil prav posebno ljubezen.
Paco, legendarni kitarist iz Algecirasa, prav gotovo ni fenomen, ki bi ga bilo treba slovenskemu občinstvu podrobneje predstavljati. Andaluzijec, ki ga je svetovno občestvo poznavalcev in ljubiteljev flamenka bolj ali manj enoglasno krstilo za največjega med geniji kitare, se je nekajkrat ustavil tudi v Sloveniji (leta 2010 kar dvakrat) in vsakič znova požel navdušenje. Človek, ki je za kulturo in glasbo flamenka naredil toliko, kot še nihče pred njim, ni bil le neizčrpen inovator na področju kitarske tehnike in harmonije: ob tem, da je zarisal nova in prej neslutena glasbena obzorja, v do tedaj razmeroma zaprto tradicionalno obzorje flamenka povabil nove inštrumente ter bil vzor in navdih celi generaciji kitaristov (pa tudi pevcev, plesalcev in tolkalcev), je bil tudi največji promotor ter svetovni veleposlanik flamenka. Umetnik, ki je posnel široko paleto studijskih plošč (te variirajo od žanra bolj klasičnega pa do t. i. novega flamenka, ki poleg kitare, petja in ploskanja vključuje še inštrumente, kot so cajón, flavta, električni bas ipd.) in mu nikakor niso bili tuji izleti na področje klasične (magična interpretacija Rodrigovega Concierto de Aranjuez ali izvedbe kompozicij Manuela de Falle), južnoameriške (več albumov z aranžmaji standardov) in jazz glasbe (sodelovanje v triu z Johnom McLaughlinom in Alom di Meolo na eni in projekti s Chickom Coreo na drugi strani), v vode cople pa se je aktivno potopil šele zadnje leto pred smrtjo.
S snemanjem materiala za ploščo je zaključil že pred koncem leta 2013. Posthumno objavljena mojstrovina vsebuje osem aranžmajev nekaterih najbolj znamenitih klasik cople, večinoma v instrumentalni verziji, tri pa so pospremljene s petjem nekaterih najpomembnejših glasov španske in »latino« glasbene scene. Delo se odpre z znamenito María de la O, ki ji sledi prav nič manj znana Ojos Verdes; obe v instrumentalni izvedbi, močno zaznamovani s potezami flamenka, prešiti z nezamenljivim zvokom mojstrove virtuozne kitare, a s prepoznavnim prvinskim karakterjem. Po melosu bolj zvesta izvirnemu žanru je tretja – prav tako izključno instrumentalno aranžirana – skladba Romance de la valentía z izrazitimi vložki kastanjet, ki so v nasprotju z laičnim prepričanjem značilne bolj za coplo kot za flamenko. Sledi Te he de querer mientras viva v interpretaciji neponovljive Estrelle Morente, ki jo je umetnik posvetil svoji drugi ženi Gabrieli Canseco. Peta po vrsti je izvrstno interpretirana klasika La Chiquita Piconera, ki si je ime sposodila pri znamenitem delu andaluzijskega slikarja Julia Romera de Torresa. Sledi Zambra Gitana v izvedbi flamenko pevca Parrite, ki skladbo s svojo markantno interpretacijo odpelje v samosvoj avtorski svet. Najbliže Pacovemu izvirnemu glasbenemu stilu od vseh je predzadnja Quiroga por bulerías, drzen in odlično opravljen eksperiment, v katerem uporabi nekatere ideje velikana med skladatelji cople, Manuela Lópeza-Quiroge, in jih prestavi v priljubljeno flamenko zvrst bulerías. Zgodba se zaključi s skladbo Señorita, interpretirano v ritmu med salso in rumbo ob petju Venezuelca Óscarja D'Leóna.
V Španiji so posthumni izid Pacovega zadnjega albuma razumljivo pričakali kot velik in pomemben glasbeni dogodek. Večina odzivov je v njem prepoznala novo umetnino, nekoliko bolj zadržani so bili le nekateri najbolj ortodoksni privrženci flamenka, saj gre v osnovi za coplo, interpretirano skozi medij flamenko kitare. Lahko jih razumemo, a moramo v isti sapi dodati, da je Paco s Canción Andaluza ustvaril globalno noviteto, izrazito netipično delo ter se z njo več kot uspešno znašel v dvojni vlogi aranžerja in izvajalca, s tem pa tudi uresničil svoj dolgo želeni projekt: poklon copli, ki je hkrati tudi njen »ponovni izum«. Čeprav se delo po svoji naravi precej razlikuje od vsega, kar je v svoji karieri počel Paco, predstavlja pomembno referenco za oba žanra, v zakladnico svetovne glasbe pa prispeva unikatni zvočni zapis.
Genijev odhod je v svetu flamenka za seboj pustil praznino, ki je dolgo ne bo mogoče zapolniti, a hkrati odprl prostor novemu poglavju, v katerem bo Pacov umetniški testament prav gotovo eden od svetilnikov, ki kažejo pot k novim obzorjem. Teh osem uspavank (kakor jih ljubkovalno imenujejo Španci) je zadnje, kar smo dobili v dar od tega velikana, septembra pa se bo temu kot vizualno-zvočni komentar pridružil še družinski hommage umetniku, dokumentarec Paco de Lucía, todo una gira (Paco de Lucía, življenje kot turneja) njegovega sina Curra Sáncheza.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 8. avgust 2014