Popolna predanost
Ameriški pianist Keith Jarrett (1945) je že vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja eden najboljših in tehnično najbolj izpiljenih mojstrov črno-belih tipk, predvsem pa je najbolj vsestranski, saj se enako dobro znajde v klasični glasbi (snemal je Bacha, Mozarta, Šostakoviča in Pärta), džezu (kariero je začel pri Artu Blakeyju in jo nadaljeval pri Charlesu Lloydu in Milesu Davisu) in tudi v čisti improvizaciji (tako rekoč izmislil si je format solistične klavirske improvizacije in v njem ustvaril vrsto mojstrovin, hkrati pa dosegel neverjeten uspeh). Njegova plošča The Köln Concert (ECM 1975), ki so jo doslej prodali v več kot milijon izvodih, velja za najboljše prodajano solo-klavirsko ploščo v zgodovini.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je vodil dva kvarteta, ameriškega in evropskega, za oba napisal dolgo vrsto prepoznavnih skladb in z njima ustvaril nekaj izjemnih plošč, recimo Belonging (1974) in The Survivors' Suite (1976). Potem pa je na začetku osemdesetih na pobudo lastnika založbe ECM Manfreda Eicherja s prijateljema Garyjem Peacockom (kontrabas) in Jackom DeJohnettom (bobni) začel nastopati v triu in posnel ploščo džezovskih standardov. Kar je ob vsem prej povedanem zelo nenavadno. Džezovski standardi so namreč skladbe, ki so jih skozi generacije izvajali številni odlični glasbeniki in so v njihovih izvedbah dosegli čisto poseben status. Odlični izvajalci so Coleman Hawkins, Ben Webster, Sonny Rollins in Miles Davis, še zlasti pa pianisti Thelonious Monk, Oscar Peterson in Bill Evans. Pa nešteto njihovih bolj ali manj tehnično podkovanih epigonov, ki tem skladbam na nastopih ničesar ne dodajajo, pogosto pa jim vzamejo temeljni smisel. Igranje standardov je torej vedno malce delikatna zadeva.
Toda Jarrett se je ob pomoči odličnih sodelavcev zadeve lotil natančno tako kot vsega drugega v življenju: s popolno predanostjo. In kmalu ugotovil, da standardi kreativnemu glasbeniku nudijo toliko svobode, kot si jo je sposoben vzeti, hkrati pa so enkratno izhodišče za dokazovanje in navduševanje. Poslušalci odličnost muziciranja lažje ocenijo, če slišijo nekaj, kar jim je vsaj približno znano. Razprodani koncerti in plošče so dokazovali, da je občinstvo idejo sprejelo in danes, točno dvaindvajset let po izidu plošče Standards Vol. 1, ki ji je sledilo šestnajst ponovitev, ni prav nič drugače.
Prav zato je bil nastop Standard Tria na letošnjem dunajskem Jazzfestu (eden od petih evropskih), in to še v veliki dvorani Konzerthausa, magnet za vse navdušence nad morda najboljšo malo džezovsko zasedbo zadnjih desetletij, ki je kljub večkratnim obljubam v Sloveniji očitno ne bomo dočakali. Razlog ni samo cena (na Dunaju so bile vstopnice od 60 do 180 evrov), ampak tudi miselnost, zaradi katere je postalo običajno, da zvezdnik ljubljanskega džez festivala že naslednji dan nastopa na Lentu in še kje v bližini, kot da ne bi imeli cestnih povezav, ki te v eni uri prestavijo iz enega »velemesta« v drugega.
Izjemno akustično prizorišče in občinstvo, ki natančno ve, kaj lahko pričakuje in zahteva, sta bila še dodatna razloga za visoke obete, in trio jih je docela izpolnil. Začetek je bil nekoliko melanholičen, meditativen, Jarrett je igral zelo zadržano, kot da bi se s konicami prstov samo dotikal tipk, Peacock in DeJohnette pa sta vsak trenutek dokazovala, da docela razumeta in spoštujeta Jarrettovo izbrano interpretacijo, vendar sta jo nenehno dopolnjevala z domiselnimi detajli, zlasti bobni so skladbam pogosto dajali nenavadne, pa zato toliko bolj dobrodošle in smiselne poudarke.
Če je Jarrett nekoč za interpretacije standardov uporabljal veliko tonov in se z melodičnimi improvizacijami na osnovno temo pogosto oddaljeval od bistva skladb, je postal v zadnjem času, zlasti po triletni odsotnosti zaradi bolezni, precej bolj zadržan in zdi se, da mu je poglavitni cilj vseskozi ohranjati prepoznavno linijo osnovne melodije. Toda v tem dokazovanju, da je manj več, je toliko globokega razumevanja, toliko neugnane domišljije in toliko virtuoznega mojstrstva, da poslušalca očara in osupi hkrati. Če je bil začetek nekoliko tipajoč, je bila reakcija poslušalcev že po drugi ali tretji skladbi popolnoma ekstatična, kajti vsem je bilo jasno, da poslušamo vrhunsko muziciranje, ki ima za osnovo tudi popolnoma brezmejno domišljijo, pa vendar so poslušalci vedno disciplinirano počakali, da je klavir do konca izzvenel, preden so zaploskali. In nato se je vse samo še stopnjevalo do zaključnih tonov točno petdeset minut trajajočega prvega dela koncerta.
Težko si je predstavljati, da je takšno mojstrstvo sploh mogoče nadgraditi, a zgodilo se je prav to. Drugi del je bil bolj razgiban, bil je bolj be-bopovski po eni strani, po drugi pa je tudi bolj svingal; skratka, bil je še bolj čustveno razgiban, poln sijajnih intermezzov in duhovitih zaključkov skladb in bil je tudi poln hudomušne iskrivosti, ki je dosegla vrhunec prav ob koncu znova petdeset minut trajajočega drugega dela.
Skoraj odveč je dodajati, da je občinstvo (dvorana ni bila popolnoma razprodana) Trio nagradilo s stoječimi ovacijami, ki niso ponehale niti po dveh dodatkih, in da je bil dunajski koncert Jarrettovega tria eden najboljših, kar sem jih kdaj doživel.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012