Pohabljene družine in dva favorita
Letos prinašajo Perspektive, v katere se lahko uvrstijo prvi ali drugi igrani celovečerni filmi v karieri avtorja, deset celovečernih del bolj ali manj neznanih ter pretežno mladih avtorjev. Gre za slogovno nadvse različna dela, tokrat predvsem iz Evrope in Srednje oziroma Južne Amerike (iz vsake teh dveh »regij« prihajajo po štiri dela), na preostale dele sveta pa odpadeta le dve deli: libanonski film Vsak dan je praznik (Chaque jour est une fête, 2009) režiserke Dime El-Horr je bližnjevzhodni predstavnik, Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010) pa severnoameriški. Po letu 2004 (po Ruševinah Janeza Burgerja) je svojega predstavnika v Perspektivah dobila tudi Slovenija. To je film Oča (2010), prvi igrani celovečerni film Vlada Škafarja. In prav ta bo, vsaj po našem mnenju, ob ameriškem filmu Na sledi očetu Debre Granik najresnejši pretendent za Vodomca, mnogim pa bi znala biti omenjena filma tudi največji in najprijetnejši presenečenji festivala, saj gre resnično za izjemni deli.
Filma pa sta si tudi sicer v marsičem podobna. Oba v izhodišče postavita družini, ki sta nepopolni, pohabljeni. V Škafarjevem filmu Oča sledimo razmerju med očetom, ločencem, in njegovim sinom, s katerim se že dolgo nista videla. Škafarju z izjemno senzibilnostjo, kakršne v slovenskem filmu že dolgo nismo videli, uspe ujeti tisti trenutek negotovosti in hrepenenja, ko oče, preprost in od težkega življenja izmučen delavec, vzpostavlja stik z dolgo odsotnim sinom. Trenutek, ko se zazdi, da so nad prekmurskimi gozdovi poleteli angeli, zemljo pa je prepojilo hrepenenje. In takrat, ko se očetu končno uspe zbližati s sinom, se mu na izmučenem obrazu za trenutek zariše sreča. Tudi Debra Granik je svoje prav tako izrazito atmosfersko delo, v katerem se surovost prepleta z magičnostjo, umestila v nerazvito, ruralno in z gozdovi posejano okolje pokrajine Ozarks v osrednjem delu Združenih držav. In tudi tu dogajanje v tek požene družina, ki je nepopolna, oziroma dejstvo, da v nekem trenutku umanjka eden njenih bistvenih členov – oče. Takrat najstnici, sedemnajstletni Ree (izjemna mlada ameriška igralka Jennifer Lawrence), ki mora ob samo fizično navzoči materi že tako skrbeti za dom in družino, predvsem za mlajšega brata in sestrico, nenadoma zagrozi, da bo izgubila tudi družinsko hišo. Oče, ki je nenadoma izginil, je bil namreč v sodnem postopku zaradi preprodaje mamil in je za varščino, s katero je lahko do procesa ostal na prostosti, zastavil družinsko hišo. A če se na dan procesa ne pojavi na sodišču, bo družina hišo izgubila. Ree je tako primorana odkriti, kaj se je zgodilo z njenim očetom, to pa je za mlado dekle v tem surovem, izrazito patriarhalno urejenem okolju, kjer na vsakega tujca gledajo s sumničenjem, izrazito težko. Na sledi očetu je izjemno, silovito in večplastno delo, v katerem se avtorica poigrava z miti in ikonografijo ameriškega filma ter hkrati ustvarja svojevrstno sociološko študijo tega brutalnega in človeško degeneriranega okolja.
Tako ali drugače pohabljena ali vsaj disfunkcionalna družina ter odnosi v njej se pojavljajo tudi v osupljivo številnih preostalih filmih Perspektiv. Znana igralka Samantha Morton – videli smo jo lahko v številnih filmih, od Posebnega poročila (Minority Report, 2002) do Nadzora (Control, 2007) – je v svojem režijskem prvencu Neljubljena, s katerim nadaljuje tradicijo britanskega realističnega, družbeno angažiranega filma, v središče postavila deklico, enajstletno Lucy, ki mora zbežati od svojega ločenega očeta, saj se ta fizično znaša nad njo. In ker je noče sprejeti niti njena mama, Lucy pristane v sistemu rejniškega skrbstva (delo je pravzaprav njegova ostra kritika). Popolna, a popolnoma disfunkcionalna pa je družina, ki nam jo v Podočnikih (Kynodontas, 2009) predstavi Grk Yorgos Lanthimos. Vlada ji namreč mentalno moten oče, ki hoče svoje tri otroke in ženo obvarovati pred zunanjim svetom, zato jih zapre na družinsko posestvo, ograjeno z visokim zidom. Tu poskuša, kolikor je le mogoče, omejiti vplive zunanjega sveta. Absurdna, a silovita kritika sodobne malomeščanske družine, ob kateri se spomnimo na nekatera Pasolinijeva dela.
Razbite družine, ki jih poskušajo posamezni člani ponovno združiti, pa so tema prvega izmed letošnjih dveh mehiških predstavnikov, filma Proti severu (Norteado, 2009) Rigoberta Perezcana, ki tematizira vprašanje ekonomskih migracij v Združene države in posledice, ki jih te puščajo na družinah.
Filme letošnjih Perspektiv pa druži še ena zanimiva skupna poteza. In sicer nadvse domiselna uporaba glasbe. Iz te perspektive je treba ponovno izpostaviti čudovito delo Na sledi očetu, kjer se prepletata zanimiva zvočna kulisa in »živo« odigrana glasba, živahni, a tudi otožni country. Svojevrstno zvočno kuliso je za celovečerni prvenec Ljubimca na begu ustvarila tudi Sarah Leonor, še posebno v delu, kjer se film ceste prevesi v »film reke« in dinamične rokovske ritme zamenjajo počasnejši ritmi ameriškega juga. Pa tudi sicer sta Ljubimca na begu vredna posebne pozornosti, saj gre za posvetilo svobodnemu duhu novega vala, morda celo za sodobno verzijo Godardovega kultnega dela Do zadnjega diha (À bout de souffle, 1960). Svojevrstno etnološko glasbeno popotovanje pa nam omogoči kolumbijski film Potovanja vetra (Los viajes del viento, 2009) Cira Guerre.
Pogledi, november 2010