Kritike - Kino

Parada. Režija Srđan Dragojević, Srbija/Nemčija/Madžarska/Slovenija/Hrvaška, 2011, 116 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš

Da zna Srđan Dragojević, eden tistih režiserjev, ki so se na sceno prebili v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, dobro ujeti duha časa, v enotno občinstvo povezati pravkar razpadlo domovino in pri tem ostati boleče kritičen, je dokazal že ob svojih dveh uspešnicah Lepe vasi lepo gorijo (Lepa sela lepo gore, 1996) in Rane (1998). Zdaj se loteva še problema srbske homofobije, tokrat v maniri komedije, ki sooči peščico scaganih gejev, ki bi v Beogradu radi priredili parado ponosa, in nekaj vzorčnih primerkov vojnih veteranov z vseh koncev bivše Juge, ki jih kanijo pri tem početju varovati.

Parada je prej kot parada ponosa parada mačizma. Testosteron šprica na vse strani, psovke in žaljivi dovtipi letijo vsevprek, orožje kuka iz kuhinjskih predalov in (strejt) moški so videti, kot da bi pravkar prilezli iz kakšne prazgodovinske jame. Šovinistične balkanske mačo ikonografije je toliko na kupu, da je film na trenutke kar malo težko gledati. Seveda, Dragojeviću ne gre toliko za to, da bi se resno poglobil v gejevsko problematiko, kot za to, da nastavi ogledalo tistim, ki ne prenesejo misli na dva moška v isti postelji, čeprav pod skupinskim tušem še kako radi kresnejo soseda z mokro brisačo po goli riti.
Zato je Parada kljub svoji »provokativni« temi še vedno tipičen balkanski film, v katerem je vsaka deseta beseda četnik in vsaka enajsta ustaš in se imamo vsi nekdanji Jugoslovani blazno radi, čeprav se silno radi tudi streljamo; še najbolj provokativen je v bistvu v tem, da nekajkrat poredno namigne, da se za vsem tem mačo kičem skriva prikrita homoerotika.
Sicer pa je to precej preprost, premočrten, na poudarjenih stereotipih utemeljen film, ki težko skriva svoje didaktično poslanstvo. Jasno je, da je namenjen publiki, ki je bližje tistim štirim gorilam na platnu kot sofisticiranim gejevskim trlicam, in Dragojević je bržkone iznašel najbolj primerno formulo za skok pod kožo občinstvu, ki mu je treba s čim bolj prijazno roko naviti ušesa, da bi se končno zbudilo in ugledalo resnico lastnih homofobnih prepričanj v vsej njihovi groteskni gloriji. V komedijo zavita žalostna zgodba v roza miniju, nabasanem z jugonostalgičnimi gorilami (ki kljub svojemu primitivnemu idiotizmu in kriminalni žilici delujejo nadvse simpatično) poskakuje proti koncu, dokler se ne izteče v smrtno resen, tragičen finale. Zastavljena je tako, da ima ciljno občinstvo dovolj identifikacijskih oprimkov, v katerih se lahko prepozna, a so ti hkrati tako pretirani, da se lahko od njih istočasno tudi distancira in tako brez pretiranih zamer pogoltne kakšno gorko na svoj račun.
Morda je ravno to tisto, kar ta prostor v tem trenutku najbolj potrebuje: enostavno, premočrtno, v humor zapakirano in na pretiranih stereotipih visečo moralko s še vedno dovolj priljudnimi junaki, da bi znali podreti kakšen trdovraten predsodek. Ne verjamem, da bo Parada uspela koga spreobrniti, prav mogoče pa je, da bo mobilizirala dovolj veliko občinstvo, da bo v javnosti spodbudila prepotrebno debato. In to povsem zadostuje.

Pogledi, št. 1, 11. januar 2012