Pa zakaj spet Carmen?
Nesporni produkcijski napori ob tokratni premieri navzlic dobrim namenom (mednarodna zasedba tudi s številnimi francoskimi gosti) presežkov vendarle niso proizvedli. Pri tem vseeno pozitivno izstopa glasbeni del predstave, pri katerem ne gre prezreti koherence, ki, četudi v delih, tvori sprejemljivo celoto. Carmen – opera z enim najboljših libretov – je enkratna stvaritev, darilo, ki zavezuje. Dirigent Benjamin Pionnier se ji je odzval s preudarnim vodenjem predstave, slonečim na tehnično korektni igri orkestra, primerno odmerjenih tempih, bolj zanesljivi in neprisiljeni kakor prosti izvedbi, z distanco do domačnosti sloga in vabljivih agogičnih diskurzov, ki jih Bizetova partitura ponuja v izobilju. Res je zaradi tega predstava izgubila nekaj francoskega šarma, je pa zato kljub manjšim nihanjem (pri zborih, kdaj pa kdaj tudi vstopih in zaključkih fraz pri solistih) delovala glasbeno zadosti pregledno. Pri tem ne gre spregledati tudi opazno boljše dikcije, kot smo je sicer vajeni, ne le pri francoskih gostih, kar je po svoje samoumevno, temveč tudi pri nekaterih domačih solistih.
Z bolj strastno kot romantično sentimentalno Carmen je Bizet radikalno zakorakal od francoske opéra comique k novi operi. Spričo silovitega realizma, ki ga francoska opera do takrat ni poznala, s katerim je nakazal obrise opernega verizma, je z naturalistično zgodbo in projekcijo osrednjega lika Carmen škandalozno udaril po meščanskih stereotipih o neki (ciganski) kulturi. Tako trdnost zgodbe in likov kot sijajna partitura sta uspešno prestali odzive (malo)meščanske družbe ter neštete še tako bizarne režijske različice predstave. Mariborska uprizoritev francoskega režiserja Philippa Arlauda, ki je zasnoval tudi scenografijo in luč, kljub nekaterim vsebinskim posegom (v finalu blaznost Don Joséja in smrt hudo ranjenega toreadorja Escamilla) ostaja v osnovi konvencionalna; navidezno razgibana, dejansko votla, s precej (tudi grotesknimi) pretiravanji. Z enostranskim slikanjem Carmen kot neprizanesljive in preračunljive dekline, katere neukrotljivi gon po popolni svobodi se razodeva zgolj v stereotipih agresivnosti in koristoljubja, je naslovno junakinjo prikrajšal za izvirno senzualno dimenzijo femme fatale.
V takšni koži se je tudi samozavestna, odrsko okretna mezzosopranistka Marie Kalinine gledalcu bolj kakor z razvejano čutnostjo približala s petjem, z voljnostjo in barvnimi odtenki glasu, zglajenimi liričnimi prehodi pa tudi odmerjenimi dramatskimi poudarki v spodnjem registru. Dvomljivo plastenje preobrazbe lika omreženega Don Joséja, na pogled bolj kot mlademu naivnemu vojaku podobnega pomehkuženemu uradniku srednjih let, se je zaključilo z režisersko prostodušno izpeljanim sklepnim prizorom in junakovo domnevno omračenostjo uma; nastopil je Jean-Pierre Furlan, tenorist močnega, a okornega, barvno utesnjenega glasu. Zmotila je tudi neskladnost pevskih zmogljivosti zunaj srednjega glasovnega registra in odrskega šablonskega postavljanja Marka Kalajanovića kot toreadorja Escamilla. Kot kontrast nebrzdanosti Carmen se Arlaud ni ničesar domislil ob nedolžnem liku Micaële, ki ga je igralsko nevsiljivo, pevsko pa, kljub rahlemu nihanju barvnega spektra glasu, uspešno upodobila sopranistka Andreja Zakonjšek Krt.
Med solisti so z dobro pripravljenimi vlogami in igro, ki je v nekaterih prizorih po zaslugi režiserja zašla v svet muzikala, izstopili Mateja Praprotnik Blumauer (Frasquita) in Nuška Drašček Rojko (Mercedes) ter Jaki Jurgec (Dancairo) in Dušan Topolovec (Remendado). Ženski del zbora je deloval bolj zanesljivo in pretanjeno od moškega, ki mu je v višjih legah večkrat zmanjkalo moči. Neobvezni, bledo koreografirani, temu primerno tudi izvedeni plesni vsadki niso dosti pripomogli ne k pestrosti ne k razgibanosti predstave.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013