Skupinska razstava Kiparstvo danes: performativna telesa in okolja
Orodja in živa dela
Ključna referenca aktualnega sklopa je brez dvoma lokalno dogajanje konec osemdesetih, t. i. novo slovensko kiparstvo. Tedanje redefinicije kiparskega objekta so namreč razprle tradicionalne okvire ustvarjanja in mišljenja ter jih razširile v smer medija instalacije. V prostor razpršeni kiparski objekti so izpostavili predvsem določujoči segment gledalčeve participacije, zaostrili vidik njegove aktivne, mobilne, procesualne recepcije in neizbežne parcialnosti pogleda. V našem času so vsi ti segmenti še dodatno zaostreni, kar je po eni strani posledica pogostega vključevanja novih tehnologij, ki praviloma predpostavljajo uporabnikov aktivni, fizični vložek. Hkrati pa je mogoče beležiti tudi močnejše preplete kiparskih kosov s specifikami drugih sodobnoumetniških polj in medijev, na primer scenskih umetnosti, videa, performativnih umetnosti (performans, body art). Na razstavi predstavljena dela je tako mogoče sintetizirati v dva temeljna sklopa: kiparska dela-orodja in »živa dela«.
V manj zastopani sklop kiparskih del-orodij je mogoče umestiti Serijo Wear Tomaža Furlana, ki jo umetnik nadaljuje in nadgrajuje že od študentskih let in jo za zdaj sestavlja petnajst delov. V največ primerih gre za robustne protetične pripomočke, na katere se »priklaplja« umetnikovo ali gledalčevo telo. Kiparska orodja/naprave so namenjena najrazličnejšim serialnim, predvsem pa banalnim in pogosto skorajda mučilnim uporabam, katerih demonstracije na razstavi predstavi tudi prek sopostavljene videodokumentacije.
V nekem povsem drugačnem smislu je mogoče v ta sklop umestiti tudi delo Koncert Theremidi Orchestra, reciklažo rabljenih predmetov in komponent elektronskih pripomočkov, glasno mašinerijo, ki gledalca (prek sopostavljenih navodil za uporabo) vabi, da se priklopi na vezje in tudi sam postane aparat izvabljanja zvoka. Kolektiv Theremidi Orchestra, ki je izrasel iz delavnice v organizaciji Ljudmile, predstavitve v obliki razstav praviloma vedno pospremi še s performativno-koncertno komponento (tokrat ob otvoritvi razstave).
V primeru kiparskih orodij torej ne gre za nikakršne spolirane, neosebne pripomočke, povsem zavezane uporabni funkciji. Njihova ključna, zelo izražena komponenta je namreč tudi določen rokodelsko-ročni pečat. Če že ni mogoče beležiti nikakršne umetnikove neposredne prisotnosti v obliki odtisa njegovega telesa, vsaj nezabrisana obdelava/izdelava (zlasti Furlan, ali v primeru Theremidi Orchestra: procesualna komponenta) evocira nekakšno genealoško vez, ki jih »ozemljuje«.
Številčno precej bolj zastopani sklop »živih del« v veliki meri funkcionira kot (kiparske) predstave – po eni strani za gledalca, sploh pa z gledalcem. Zgleden primer je delo 7K: nova oblika življenja, nekakšen rastlinsko-tehnološki ekosistem, ki kljub interaktivnosti živi svoje avtonomno življenje. Temu zelo sorodno je tudi vizualno fascinantno delo Formikacija Luize Margan in Mihe Preskerja, ki humorno povezuje razmislek o družbenem organiziranju prek konkretnega primera gnezda kolonije mravelj. Kompleksni kiparski organizem namreč predstavlja spoj naključnega dogajanja gnezda mravelj in »reprezentacijske intervencije« umetnikov, na podlagi katere se s tehnološkimi posredniki (grafoskop) »živa« situacija prevaja na projekcijsko površino.
Kot svojevrstna kiparska predstava deluje Podoba vetrne kode Andreja Kamnika in Marka Pihlarja, tudi s pomočjo računalniške simulacije prezentirani prototip, redefinicija arhitekturnega objekta, ki vzpostavlja relacijo fasade in notranjosti stavbe prek »dialoga« vetra iz zunanjosti z notranjimi klimatskimi napravami. Hkrati pa »klimatske dialoge« prevaja tudi v vizualno dogajanje, s čimer načenja distinkcije med zunanjim okoljem, golo funkcionalnostjo in vizualno-estetsko komponento.
Živo kiparsko prizorišče vzpostavljata tudi Vadim Fiškin v delu tour en l'air, nekakšnem prostorskem plesu helijevih balonov po melodiji valčka Čajkovskega, ter Borut Savski s serijo kinetičnih objektov Prenapete strukture, ki jih umetnik z naslavljanjem personificira. V svojem gibanju, ki sproža tudi določene zvoke, dejansko funkcionirajo kot nekakšna otroško nerodna bitja-telesa, prototipi, ki se bodo še razvijali in dorasli.
V polnem pomenu besede tekom ustvarjalnega procesa dopušča intervencijo drugih predvsem Tobias Putrih v delu Macula K/15. Vendar je Putrihovo delo hkrati tudi edino, ki na prvi pogled deluje relativno tradicionalno. O kompleksnem skupnostnem ustvarjalnem procesu namreč priča le informacijski list ob delu. Brez tega delo funkcionira predvsem kot razmislek o številnih nasprotjih, ki definirajo kiparski kos. Na primer nasprotje med volumnom in težo (relativno veliko delo iz lepenke tehta vsega skupaj le 10 kg) ter nasprotje med monumentalnostjo, masivnostjo in subtilno prosojnostjo lepenke, skozi katero ob gledalčevem gibanju preseva svetloba.
Predstavljena dela torej gledalca vabijo k dobesednemu spajanju z njimi, ga spreminjajo v umetniškega so-delavca. Zaznamuje jih izpostavljena težnja po ujetju njegove pozornosti, pri čemer se občasno poslužujejo tudi segmenta zvočnega ali svetlobnega »nasilja« (na primer delo Oskop Tanje Vujinović).
Performativna telesa in okolja so brez dvoma zavezana sedanjiku. In ta zavezanost prav gotovo načenja njihovo (umetniško) nadčasovno dimenzijo. Vendar to, kar se po eni strani kaže kot »izguba«, nakazuje tudi na nekaj, kar izpostavi Tomaž Brejc v besedilu v katalogu: moment skupnostnega, vzajemnosti učinkovanja in delovanja.
Tokratna razstava, predvsem pa celoten projekt Kiparstvo danes je vsekakor dobrodošel doprinos k razmisleku o sodobnem kiparstvu, razmisleku, ki nujno presega okvire.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013