Oliver Twist kot premetanka
Eden najbolj znanih in priljubljenih Dickensovih romanov sodi med klasiko otroške literature in je doživel že različne adaptacije; pri nas je zdaj v odrski podobi v Slovenskem mladinskem gledališču na ogled tretjič.
Je značilen za svoj čas, v katerem sta se prepletata realizem in sentimentalna romantika, zato je poln preobratov, neverjetnih naključij, divjih pustolovščin, presenetljivih odkritij in močnih čustev. Zgodba o siroti Oliverju, ki odrašča v najstrahotnejših razmerah in se mu nenehno godijo same krivice, poleg tega pa pade v kremplje tatinski druščini zlobnega Fagina – pa se kljub temu ne vda slabim vplivom in ohranja prvinsko otroško nedolžnost in nepokvarjenost – se konča pravljično srečno. Ne le da najde dokončno zavetje pri čudovito dobri družini Maylijevih; s pomočjo prvega dobrotnika, na katerega Oliver sredi svojih peripetij naleti, gospoda Brownlowa (iz čigar rok ga Fagin spretno iztrga nazaj), se razjasni tudi njegov izvor: izkaže se, da je sin častivrednih staršev, ki sta mu zapustila tudi lepo premoženje, poleg tega pa po srečnem naključju najde še svojo teto.
Dickens po eni strani neusmiljeno šiba in razkrinkava razmere v takratnih državnih ustanovah, ki so skrbele za podobne primere osirotelih ali obubožanih, ki jih je bilo v njegovih časih zaradi razcveta kapitalizma vedno več; a tisto, kar dela roman še vedno privlačen, sta Dickensova duhovita ironija in bujna fantazija, s katerima slika zgode in nezgode svojih junakov. In čeprav je na prvi pogled njegovo črno-belo slikanje naivno in tezno, so nešteti liki, ki jih pred nas pričara z neprizanesljivo natančnostjo, tako plastični, da dajejo neprecenljivo bogat, pa čeprav pristranski vpogled v blišč in bedo njegove dobe.
Kako vse to spraviti na oder, je velik izziv. Zaradi neštetih ovinkov, kamor zaide Oliverjeva zgodba od rojstva do srečne združitve s preostankom svoje družine, in zaradi premnogih likov, ki jo naseljujejo, mora dramatizacija seveda nujno narediti selekcijo, pri tem pa se lahko odloča za različne ključe in pristope. Blažka Müller Pograjc je tako celotno dogajanje kot število oseb predvsem bistveno skrčila, vendar se zdi, da je pri tem premalo pozornosti namenila bistvenima elementoma: prvič, vzpostavitvi Oliverja kot lika, njegove osnovne situacije in miljeja, ki je prvi pogoj za celotno kasnejšo nesrečno usodo (v predstavi recimo le sporadično iz posameznih replik izvemo, da je sirota; dosti prepozno v predstavo je umeščena tudi Oliverjeva izjava, da ne bo nikdar tat); in drugič, preglednemu poteku zgodbe.
Oliverjeva možnost za rešitev je tako prikazana samo v epizodi z gospodom Brownlowom (družine Maylijevih sploh ni), iz tega sledi vrsta precej krepkih posegov in rezov v literarno tkivo, to pa na koncu pripelje celo do tega, da osnovna linija dogajanja ni več povsem jasna. In če gledalec od prej ne pozna Oliverjeve zgodbe, se iz niza prizorov kmalu ne znajde več in ne ve, s kom ali kje Oliver je: ali je pri tatovih ali ne in v kakšnem odnosu je do njih.
K temu pripomore tudi enotna scenografija (Estríhi in ométi – poševnina z navpičnimi drogovi), ki sicer po eni strani omogoča učinkovite skoreografirane efekte – ki se jim režija Matjaža Pograjca zelo posveča – a po drugi onemogoči bistveno kontrastiranje, ki je tako značilno za Oliverjevo nenehno nihanje med peklom (razmere v sirotišnici, pri pogrebniku, med tatovi) in nebesi (kadar se znajde med dobrotniki).
Predstava je zato na prvi pogled sicer všečna (odločno prebogati kostumi Mateje Benedetti), po stilu nekoliko podobna Kekcu, kot so ga kot gibalno premetanko pred nekaj leti igrali v SMG; polna je živahnih prizorov pretepanja, lovljenja, preganjanja, kjer pa se kmalu izgubi nit za tem, kdo koga in zakaj lovi. Skupinski prizori so dodelani in premišljeni do potankosti (vaja kraje robcev), vse premalo pozornosti pa je posvečene odnosom med liki, njihovi karakterizaciji in predvsem pretresljivo nedolžnemu značaju ubogega Oliverja. Tako so usmerjane tudi igralske kreacije številnega ansambla: Katarine Stegnar (Oliver), Ivana Peternelja (Fagin), Roberta Prebila (gospod Brownlow), pa Mateja Recerja, Janje Majzelj, Nede R. Bric, Željka Hrsa, Marinke Štern, Uroša Mačka, Olge Grad, Ivana Godniča, Damjane Černe, Blaža Šefa, Uroša Kaurina, Maurše Geymayer - Oblak in Borisa Kosa.
Oliverjevo čisto srce naj bi se sicer izrazilo v dodanem prizoru tik pred koncem, ko Oliver prosi, da bi se Fagina usmilili, potem pa skupaj zaplešeta v sanjski ponovitvi dvomljive igrice z robci. A vprašanje je, ali se sporočilo o Oliverjevem čistem srcu – to naj bi bila glavna vaba in vrednost za današnjega mladega gledalca, ki mu je predstava seveda predvsem namenjena – med shematičnimi režijskimi rešitvami povsem ne izgubi.
Pogledi, december 2010