Razstava Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem
Odsev obdobja tektonskih družbenih sprememb
Arhitekture 19. stoletja večina nestrokovnjakov pravzaprav ne prepoznava zanesljivo, čeprav se z njo srečujejo tako rekoč na vsakem koraku, saj ravno v zgradbah iz tega obdobja še vedno domuje večina najpomembnejših upravnih in kulturnih institucij naše države in mest. Razlog za to je specifična »mimikrija« arhitekturnega izraza tega obdobja, katerega snovalci so se – v nasprotju z enostransko zagledanostjo protagonistov hitrega industrijskega razvoja v prihodnost – ozirali v preteklost in oživljali značilnosti nekdanjih slogov. Po eni strani je cvetel klasicizem, po drugi bolj ali manj izčiščene ali eklektične verzije neoslogov, ki jih navadno poimenujemo s skupnim terminom historicizem.
Šlo je za obdobje tektonskih družbenih sprememb, ne le na področju proizvodnih načinov in odnosov, ampak malone v vseh porah takratne družbe. Dogajal se je zaton fevdalizma, na njegov račun se je uveljavljal kapitalizem, z vsemi posledicami za vse plasti prebivalstva. Zgodile so se meščanske revolucije z vsestransko emancipacijo meščanstva, izostrila se je zavest o pomenu narodnih in nacionalnih vprašanj, spreminjala se je narava prometnih povezav, pojavile so se nove ali preoblikovale stare družbene potrebe – in vse to je pripeljalo do različnih tipov stavb, ki so pogosto lovili ravnotežje med novim in starim ali se nagibali bodisi na eno ali drugo stran.
Centralizacija v imperialnem merilu
Takrat nastajajočo arhitekturno podobo naših krajev je temeljno določal njihov položaj znotraj takratne državne tvorbe, v katero so večinoma sodili, avstrijskega in pozneje avstro-ogrskega cesarstva. Reprezentativnejše javne zgradbe iz tistega časa so bile torej namenjene izvajanju različnih funkcij centralnih in lokalnih oblasti, kar je bilo pogosto že na prvi pogled vidno po njihovi arhitekturni zasnovi. Najreprezentativnejše stavbe (na primer poslopje kranjske deželne vlade, današnja Predsedniška palača v Ljubljani) so bile pravzaprav bolj ali manj tipske pomanjšave najreprezentativnejših poslopij v glavnem mestu cesarstva, prilagojene pomenu tukajšnje province. Skupna značilnost naših najmogočnejših gradenj iz tega obdobje je torej dejstvo, da imajo skoraj vse večje in mogočnejše »predloge« na Dunaju in v ostalih pomembnejših mestih takratnega cesarstva, kar velja tako za upravne zgradbe kot poštna, vojaška, kulturna in druga poslopja. Prevladujoče neoromanska mariborska Kadetnica je na primer nastala po vzoru glavne stavbe dunajskega Arsenala, Kranjski deželni (danes Narodni) muzej je podoben celovškemu in tirolskemu, poštna poslopja pa so tako in tako načrtovali na dunajskem državnem uradu za gradnjo poštnih poslopij ...
Šlo je torej za »centralizirano arhitekturno snovanje« v državi, katere nosilci so se zavedali pomena arhitekture kot eminentno državotvornega področja (zavest o tem pri naših oblastnikih večinoma ne obstaja), zaradi česar je bil videz tako zgrajenih objektov predvidljiv, enako zanesljivo pa je bilo tudi, da bodo vsebovali pričakovane kvalitete. Morda se je tovrstna narava arhitekture najbolj nazorno kazala pri železniškem omrežju, eni prioritet takratnega razvoja, tako pri mostovih kot viaduktih, predvsem pa poslopjih železniških postaj, ki večinoma še vedno solidno služijo svojemu namenu. Pri omenjenih gradnjah je torej šlo za pomanjšane, poenostavljene, »deželne« različice prestolničnih ali drugih velikomestnih zgradb, vseeno pa je na enem od področij centralnega načrtovanja prvenstvo šlo tudi našim krajem; tudi to dejstvo sicer na značilen način kaže odnos med centrom in provinco. V Mariboru so v predzadnjem desetletju 19. stoletja namreč dobili najmodernejšo kaznilnico v vsej monarhiji, kompleks z zvezdasto razporejenimi trakti, ob katerem so se sodobnega načina zapiranja lumpov in ostalih učili strokovnjaki od blizu in daleč.
Lokalne potrebe
Ob teh zunanjih spodbudah za gradnje v naših krajih je seveda obstajala tudi množica notranjih. Gospodarske, stanovanjske in druge potrebe so zahtevale svoje, gradilo se je toliko, kot še nikoli prej. Najbližji gospodarski objekt iz tistega časa, hidroelektrarno Fužine, si lahko obiskovalec razstave ogleda kar na kraju samem, v kompleksu gradu Fužine, ob tem pa so značilni še na primer brežiški Vodovodni stolp, ljubljanske Cukrarna, Tobačna, Mestna elektrarna ...
Z naglo industrializacijo so povezane tudi gradnje stanovanjskih kompleksov, namenjenih delavcem. Po eni strani gre za stavbe, ki so jih čisto neolepšano imenovali »stanovanjske kasarne« (njihovim naslednikom danes rečemo stanovanjski bloki) in ki jih gradili predvsem v rudarskih in industrijskih krajih. Po drugi strani pa je na naših tleh prišlo do gradnje še enega pozornosti vrednega kompleksa, ki je imel veliko prijaznejšo naravo od prej omenjene mariborske kaznilnice. V mestu pod Pohorjem, ob železniških delavnicah, so namreč takrat postavili tudi Železničarsko kolonijo, vzorno zasnovano naselje večstanovanjskih hiš z vrtovi. Visok standard tamkajšnjega bivanja so dopolnjevali v okviru naselja postavljeni šola, vrtec, trgovina, kopališče in gledališče, kar je iz Železničarske kolonije naredilo najlepši primer delavsko-uradniškega naselja iz druge polovice 19. stoletja pri nas in tudi širše. V njem lahko gotovo vidimo tudi posledico takratnih humanih razmišljanj na področju arhitekture in urbanizma in morda celo odsev takratnih in starejših zasnov »utopičnih naselij«. Naselje (tudi to je žal značilno) sicer ni bilo zgrajeno za »deželane«, ampak za prišleke, nemške delavce, ki so se v Maribor najbrž priselili zaradi potreb nemotenega delovanja železniškega omrežja.
Razcvet so v tem obdobju doživela naša zdravilišča, o čemer najlepše priča Zdraviliški dom v Rogaški Slatini, z veličastno glavno zdraviliško dvorano, enim najreprezentativnejših prostorov na naših tleh. Nove potrebe pa so narekovale tudi gradnjo kar nekaj hotelov, zgrajenih na osnovi tipa palače; lepa primera sta lendavski hotel Krona (zdaj mestna hiša) in šoštanjski hotel Avstrija, reprezentativni primer bogato dekorirane neomanieristične arhitekture. Poenostavljeno obliko (večinoma renesančne) palače so povzemale tudi vojašnice, zanimivo pa je, da so se pri načrtovanju bolnišničnih in podobnih zgradb pretežno zgledovali po plemiških dvorcih. Zelo uspela tovrstna realizacija, v poznobaročnem slogu zgrajena hiralnica Vojnik, se zdi skoraj v perverznem kontrastu s svojo namembnostjo.
Narodni domovi in nemške hiše
V tem času je nastalo tudi precej poslopij mestnih hiš, hranilnic, najemniških hiš, nekaj lepih primerov pokopališke arhitekture (Navje) in posrečenih mavzolejčkov (Krško, Zgornja Korena). Zanimivo je opazovati »kontinuirani prehod« pri gradnji rimskokatoliških sakralnih objektov, ki so jih še nedolgo pred tem gradili v zapoznelih odvodih baročnega sloga, v tem obdobju pa se, čisto arhitekturno sodobno, navezali na neobaročne tendence in lepo nadaljevali v podobni maniri kot prej. Po jožefinskih reformah in pozneje se je tukajšnji sakralni arhitekturni fond obogatil še za pravoslavne, evangeličanske in nove judovske verske objekte. Ob večinoma neobaročnih sakralnih objektih je takrat nastalo tudi nekaj pozornosti vrednih zgradb v drugih slogih, med drugim neoromansko intonirana cerkev v Trnovem, neogotsko poenotena župnijska cerkev v Novem mestu, neoromanska župnijska cerkev v Mariboru, mogočna eklektična cerkev v Beltincih ...
Pomembna spodbuda takratnih gradenj sta bila tukajšnja »narodna dejavnika«, slovenski in nemški. Gradnji ljubljanskega Deželnega gledališča (današnja Opera) je na primer sledila postavitev nemškega (današnja Drama), ki je sicer zraslo nekoliko pozneje in je že secesijsko dekorirano, a ga razstava, najbrž zaradi konteksta, vseeno postavlja v okvir obravnavanega obdobja. Še značilnejša pa je takratna gradnja »narodnih domov« (v Ljubljani, Celju, Mariboru), oporišč slovensko čutečega meščanstva, katerih protiutež so predstavljale »nemške hiše«. Zanimivo, da narodni domovi niso bili zgrajeni v prav nič narodnjaškem slogu, ampak pretežno v svetovljanskem neorenesančnem, navzven so torej odražali kultiviranost, nemški »protiobjekti« pa so se izrazito navezovali na nemško arhitekturno tradicijo, pompozni celjski se tako ponaša z elementi staronemške gotske arhitekture gradov.
Gradnje iz 19. stoletja so bile večinoma dovolj kvalitetne, da so v novih časih dobile drugačno namembnost, zaživele nova življenja, a žal to ne velja za nekatere najodličnejše med njimi. Gre predvsem za dvorce in vile, zgrajene zunaj urbanih središč, ki jim družbene spremembe, splošna klima in danosti poznejših obdobij niso bili niti malo naklonjeni. Kulturnih sramot, kot so dvorca Viltuš in Slivnica ter edinstvena neoorientalska vila Rafut, je žal veliko in tako smo se jih že navadili, da so postale tako rekoč integralni del tukajšnje kulturne krajine in zavesti. Eden neposrednejših spremnih zapisov z razstave za to krivi »nerazumljivo abotnost odločujočih«, k čemur ni kaj dodati.
Pregled imen avtorjev na razstavi predstavljenih arhitekturnih realizacij in projektov na poseben način priča tudi o razmerjih (ne samo arhitekturnih) moči na naših tleh. Med imeni so namreč predvsem nemška, precej je italijanskih, sledijo Čehi. Slednje so naši predniki poklicali na pomoč, ko je šlo za »narodovo stvar«, saj se pojavljajo predvsem med projektanti narodnih domov. Je pa slovenski pameti in trmi vseeno uspelo izbojevati pomembno simbolno zmago. Z Aljaževim stolpom na vrhu Triglava so na učinkovit način zasenčili uspehe nemških plezalcev.
Ob razstavi naj bi izšel obsežen katalog. Sprva so ga v Muzeju napovedovali za januar, zdaj pravijo, da izide februarja, marca ...
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013