Odlični rekviem in dve maši
Moški pevski zbor Vokalna akademija Ljubljana, italijanski moški pevski zbor Coro filarmonico Trentino ter člani Orkestra Slovenske filharmonije s solisti so pod vodstvom Stojana Kureta nastopili v amfiteatru pred gradom Kromberk pri Novi Gorici. Skupaj so izvedli tri kantate za vokalne soliste, moški zbor in pihalni orkester: Das Berliner Requiem, ki ga je na besedila Bertolta Brechta napisal Kurt Weill, Poljsko mašo (vojaško mašo na prostem) Bohuslava Martinůja, ki je uglasbitev liturgičnih in psalmskih tekstov ter izbora besedil Jiřija Muche, slišali smo pa tudi krstno izvedbo Missae pro Pace, ki jo je Ambrož Čopi napisal prav za to priložnost.
Weillov Requiem je bil v izvrstni izvedbi predstavljen z vsemi svojimi dramatičnimi in tudi ironičnimi momenti ter je izzvenel kot grozljiva karikatura smrti – ne tiste naravne, temveč sprožene s človeško roko. Kot izjemno prepričljiv prenašalec globoke sporočilnosti tako glasbe kot tudi besedila je nastopil tenorist Martin Sušnik (v arijah Znamenje – Tukaj leži devica ter Prvo poročilo o neznanem vojaku pod slavolokom – Prišli smo z gora). Interpretacija arije Drugo poročilo o neznanem vojaku pod slavolokom – Vse, kar sem vam povedal baritonista Darka Vidica pa je pogrešala nekoliko več ekspresivnosti. Posebeno monumentalno in namenoma hladno je deloval začetni zbor Veliki zahvalni koral, ki se ponovi tudi na koncu kantate ter jo skladno sklene ter presune poslušalca s svojim hladnim sporočilom: »Poglejte kvišku: niste pomembni in zato lahko v miru umrete.«
Kontrast prvi skladbi je postavila noviteta Ambroža Čopija Missa pro Pace za tenor, sopran, moški zbor in orkester. Kantata je slogovno prepoznavno Čopijevo delo, pa vendarle vsebuje veliko prvin, ki jo povezujejo s postromantično, filmsko in popularno glasbo. Zato je mestoma zvenela nekoliko osladno, sploh v odsekih, v katerih je nastopila sopranistka Martina Burger. Njeno fraziranje je namreč nekoliko inertno, vibrato pa počasen, kar ustvarja privid precej bolj masivnega in dramatičnega glasu, kot je v resnici. Globljo dimenzijo je skladbi vdihnil nastop Martina Sušnika v arijahSlovo in Ognjeno morje – gre za izvirna besedila vojaka Alojza Praprotnika, ki je ta pisma napisal na soški fronti le nekaj dni pred smrtjo). V arijah je Sušnik izrazil vsebinsko in čustveno globino Praprotnikovega srhljivega poročila in tudi Čopijeve uglasbitve ter s tem vdihnil življenje najbolj uspelima deloma novitete.
Kot še en kontrast prevladujoče sentimentalni Čopijevi maši je zvenela Martinůjeva Poljska maša, ki je izvajalcem omogočila veliko materiala za izražanje mogočnih čustev – od jezne in uničujoče maščevalnosti prek ledene groze do nostalgije za boljšimi časi ter nazadnje nežnega upanja. Tokrat je Vidic kot solist deloval veliko bolj prepričljivo ter je z jasno izgovarjavo in dramatičnim podajanjem melodije dodal osebno pričevalno moč.
Skozi celoten koncert smo občudovali tehnično podkovanost in visoko raven izraznosti obeh zborov, prav tako pa tudi harmonično in natančno sodelovanje trobilcev, pihalcev in tolkalcev Slovenske filharmonije, kar je bil brez dvoma prigaran, a čudovit sad trdega dela glasbenikov in tudi zborovodij Sandra Filippija in Stojana Kureta. Kuretovo vodstvo odlikujejo natančnost, brezhibna slogovno razgledana in do detajla izpopolnjena interpretacija ter visoko zastavljen cilj, pretresljiva izraznost v jasni govorici glasbe.
»Naša smrt bo vaše življenje,« so besede enega izmed odsekov Martinůjeve maše. In ravno v teh preprostih, skoraj banalnih besedah je bila zajeta simbolika celotnega dogodka – v počastitev spomina padlih v bitkah na soški fronti so se tokrat zbrali živi. Nihče izmed nas ni bil priča takratnemu dogajanju, vendar s spominom na krvave dogodke izražamo spoštovanje do padlih borcev ter hvaležnost za boljši svet, ki so nam ga poskušali zapustiti. Tako je ta dobro obiskani glasbeni dogodek poleg umetniške vrednosti dobil tudi humanistično dimenzijo.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014