Slovenske zabavne televizijske oddaje
Od posmeha k smehu?
Mejnik v slovenski zabavni televiziji je pred leti postavila oddaja As ti tud not padu?!, ki jo je snovala vrsta sposobnih avtorjev: režiser je bil Klemen Dvornik, direktor fotografije na terenu Dražen Štader, za glasbo so skrbeli Gal in Galeristi, oddajo sta vodila Jurij Zrnec in Lado Bizovičar, pri skečih pa je sodeloval še režiser Igor Gajič. Največja zasluga za pet uspešnih sezon gre seveda Zrnecu, ki se je v manj kot desetletju medijskega nastopanja že pridružil Ježku na piedestalu najbolj priljubljenih televizijskih komikov. Njegov presežek je bilo uspešno posnemanje priljubljene ameriške oddaje Saturday Night Live, ki jo snuje več kot ducat komikov, medtem ko je Zrnecu kot avtorju glavnine skečev uspelo z bistveno manj sodelavcev in denarja zagotavljati spodoben vsebinski ekvivalent. V letih, ki so sledila, je zabavljaški primat prevzela TV Slovenija z oddajama Na zdravje! ter Nekega lepega popoldneva (v obeh so prednjačili glasbeni gostje), medtem ko se je POP TV posvetil razvijanju resničnostnih šovov (Big Brother, Slovenija ima Talent, Kmetija, X Factor, Gostilna išče šefa), vmes pa ponudil Minuto do zmage z Bojanom Emeršičem (prej že Vzemi ali pusti).
Skoraj sočasno se je Sloveniji zgodila stand-up komedija. Na sceno so prišli komiki mlajše generacije, ki so se kalili kot imitatorji pod okriljem Radia GA-GA in Hri-bara, drugi so zavojevali odre festivala Panč, igralec Klemen Slakonja pa je recimo navdušil s komunikativnim vodenjem Misije Evrovizije. Televizijski producenti so v poklicnih šaljivcih videli magnet za vse generacije, medtem ko se je srednja generacija, lahko jo označimo za današnji »steber družbe«, nekoliko distancirala od lahkotnega, pogosto plitkega ter izrazito komercialnega zabavljaštva.
Tudi oddaja Na zdravje! je na nacionalki začela gostiti vedno več komikov, nedavno tega pa sta Ugani, kdo pride na večerjo po Anji Tomažin prevzela glasbeno navdahnjena imitatorja Jure Godler in Tilen Artač. Njuna oddaja (Kdo si upa na večerjo?) je na sporedu ob nedeljah zvečer, to pa poleg četrtka ostaja edini termin, ko je na sporedu ena sama razvedrilna oddaja. Ob petkih in sobotah sta namreč na sporedu po dva šova s »slavnimi gosti«, kar nas pripelje do prve zadrege, ki tiči v samem formatu oddaj, saj nobena televizija ni razvila večernega razvedrila v vrtincu delovnika, neke vrste ekvivalenta klasičnim ameriškim pogovornim oddajam, predvsem The Tonight Showa z Jayem Lenom ali Late Showa z Davidom Lettermanom. Ti šovi dosegajo visoko gledanost, v njih se vrstijo atraktivni gostje, »vroči« glasbeniki predstavljajo aktualne albume, popestrijo pa jih scenaristi z nabritimi domislicami o dnevnih dogodkih. Toda očitno je, da so za vodenje takšne oddaje potrebni zrelejši voditelji, pri katerih je prijazno posmehovanje sogovornikom zavito v ovoj spoštovanja do njihovega dela ter ustvarjanja. Pri nas pa, namesto da bi izbirali goste, ki so s svojim ustvarjalnim delom pustili (p)oseben pečat, bolj ali manj gledamo ene in iste »estradnike«, med katerimi znajo mnogi iztržiti veliko več iz posmeha na lastni račun kakor pa iz zdrave samoironije. Iz aktualnih slovenskih zabavnih oddaj so na žalost izpadli tudi kakovostni glasbeni gostje. Slovenski producenti so enostavno uveljavili koncept studijske skupine in s tem blokirali glasbenike, ki bi se lahko predstavili s svežimi in uspešnimi izdelki. Namesto njih nam svoje pevske talente razkazujejo voditelji sami.
Šaljivi podaljšani vikend
Zabavljaški vikend se torej začne v četrtek na Planet TV z Denisom Avdićem in njegovim DA šovom – če odmislimo Jonasov sredin kviz Denar pada. Avdić je tekač na dolge proge, kar dokazujejo številni radijski viktorji, pa tudi uspešnost stand-up turneje, v kateri nastopa z Vidom Valičem. Oddaja je zaenkrat videti kot podaljšek njegovih radijskih štosarjenj, saj se na Planet TV očitno še ne čutijo dovolj suverene za oddajo z znanimi gosti. Vizualna podoba Avdićevega potenciala bi ob mlačni gledanosti lahko pomenila degradacijo njegovih dosedanjih dosežkov, ob vsaj povprečnem odzivu pa odskočno desko za še mnogo več.
Ob petkih je na vrsti oddaja Na zdravje!, ki naj bi se poleti dokončno iztekla, četudi se je, resnici na ljubo, izkazala s pestrim in zelo priljubljenim formatom, za katerega pa se zastavlja vprašanje, ali ne sodi bolj na katero od komercialnih televizij. Tako zborovska kot tudi etno/ljudska glasba pa tudi folklora ne premorejo vidnejšega televizijskega termina, zato bi nova nacionalkina razvedrilna oddaja lahko združila narodno-zabavni komercialni naboj z omenjenimi vejami, ki so povsem na stranskem tiru. Javna televizija mora zaradi narave financiranja služiti širšemu interesu, da pa komunikativnost ne bi izostala, bi denimo lahko šlo za dogodek potujočega tipa.
Prvo razvedrilno oddajo na TV3 (Zadetek v petek) so zaupali Klemenu Slakonji. Snemajo jo v Beogradu, zato ima za naše razmere rahlo neznačilno podobo (oder, pod katerim občinstvo stoji), njena glavna kakovost pa so politično nekorektni spoti. Tudi Slakonjevo imitatorstvo in petje nista od muh, toda šov kljub temu ne deluje dovolj prepričljivo: publika ni pristna in gostje so bili v prvih oddajah izbrani preveč površno. Le redki so namreč na svojih področjih tako solidni kot odlični voditelj.
Ob sobotah sta na sporedu Moja Slovenija, ki jo vodi kameleon razvedrilnega programa na TV Slovenija Mario Galunič, in pa VIP šov Vida Valiča ter Petra Polesa, s pomočjo katerih je POP TV v minulih letih plasiral prvi sezoni visoko gledanih Talentov. Med voditeljema obstaja prijateljska kemija, ki se preliva tudi na občinstvo, oddaja pa je mešanica šal, skečev, glasbe, izpolnjevanja »ganljivih« želja v slogu pokojnega Rudija Carrella, komercialnih iger po italijansko, s katerimi poskušajo v ljudskem zamahu nadomestiti vsaj delček že tako razmahnjenih oglasnih blokov, ter gostov, o katerih pogosteje kot kulturni mediji pišejo rumene družabne kronike. Vseeno je bila izbira izvirnega smučarja Filipa Flisarja v eni zadnjih oddaj simpatična gesta, POP TV pa je vsem pomanjkljivostim navkljub dokazal, da zna ustvarjati nedolgočasen razvedrilni program, ki gledalce pritegne tudi s tehnično kakovostjo.
V vzporednem terminu ima licenčna Moja Slovenija v gosteh maksimalno število bolj ali manj znanih gostov, in poleg Galuniča, ki mu komiki že vsaj desetletje pomagajo razgibati program, sta stalno navzoča tudi igralca Boris Kobal in Nina Valič. Gre za nezahteven navijaški kviz, ki v zasanjanem domoljubju homogenizira takšne in drugačne goste. Večina jih že vrsto let veselo kroži iz oddaje v oddajo, v dotični šov pa se ujamejo zaradi želje po prepoznavnosti ter lahkomiselni pozabi.
Tu pa je še nedeljska večerna oddaja Godlerja in Artača, ki v atraktivnosti težko tekmujeta z mednarodno preizkušenimi Talenti v istem terminu. S podporo komičnih in imitatorskih kolegov jima občasno uspe iztisniti simpatične trenutke, toda prav ta oddaja (in termin) ima v danem trenutku največ prostora in možnosti za izboljšave ter spremembe. Nedavno je v njej gostoval slavni duet 2Cellos, ki je humoristična voditelja kar prevečkrat ujel nepripravljena – in to s humorjem …
Kljub nekoliko različnim scenarijem imajo trenutne razvedrilne oddaje podoben format, namen ter ciljno publiko, kljub velikemu številu razvedrilnih šovov pa nam poleg poznovečernega formata med ponedeljkom in četrtkom manjka tudi oddaja, ki bi nagovorila zahtevnejše televizijsko občinstvo. Če bi kateremu od producentov predlagali uvedbo kulturne rubrike, bi bržčas slišali odgovor, da si tega ne morejo privoščiti, ker knjige niso komercialno zanimive.
Morda pa vsega še nismo poskusili; težko si je na primer predstavljati neznanski uspeh in vpliv Oprah Winfrey brez njenega knjižnega kluba, ki sooblikuje in dviguje okus ameriških bralcev, in prav tako težko si je predstavljati, da bi bili mladi slovenski komiki sposobni na zabaven način komunicirati z inteligentnejšimi gosti, denimo arhitekti, režiserji ali zdravniki, ki bi skozi takšne lahkotnejše oddaje pokazali svojo sproščeno plat. Težava trenutnega slovenskega duha je bržkone v tem, da iskren humor ter privoščljiv posmeh nagovarjata drugačen tip gledalcev. Če je še pred nekaj leti cvetel kratko malo tragični posmeh na račun Murka, Milerja, Čepinove ali La Toye, današnje oddaje nakazujejo vsaj kanček premika k večji dostojnosti. In upati je, da bo v eni od razvedrilnih oddaj ta premik »nekega lepega dne« še za spoznanje večji in v smeri, ki si jo želi ne tako zanemarljivo število gledalcev. Pri tem je skoraj odveč pripomniti, da so pričakovanja do javne televizije večja kot do komercialnih rivalov (ki dejansko to seveda niso ali vsaj ne bi smeli biti).
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013