17. festival dokumentarnega filma
Od Karadžića do Snowdna
Srbski odvetnik
Marko Sladojević je Beograjčan, ki je v času mednarodnih sankcij emigriral na Nizozemsko, se tam izšolal, poročil s Slovenko in začel svojo profesionalno pot. Prav na začetku kariere mu je bila zaupana ključna pozicija v odvetniškem timu, ki je pripravljal obrambo v procesu evropskega sodišča proti nekdanjemu vodji bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću. Pred emigracijo je bil Marko nasprotnik Miloševićevega režima, zdaj pa se znajde na drugi strani ideološke linije. Srečen in ponosen, da je dobil priložnost sodelovati v tako pomembnem procesu, ter začetniško naiven glede lastnih sposobnosti vzdrževanja objektivnosti in potrebne distance, zagrize v delo, ki bo pustilo globoke sledi tudi v njegovem zasebnem življenju.
Srbski odvetnik (Srpski advokat) režiserja Aleksandra Nikolića ni film o zadnji jugoslovanski vojni niti film o Radovanu Karadžiću. Srbski odvetnik je pripoved o mladem odvetniku, ki prehodi težavno, pasti in čeri polno pot od ambicioznega, idealističnega mladega profesionalca do utrujenega, čustveno otopelega veterana, ki je v zadnjih nekaj letih videl čisto preveč trupel in slišal čisto preveč različnih resnic, da bi vedel, na čigavi strani pravzaprav stoji. Predvsem pa je to film o zapletenih odnosih med različnimi vlogami, ki jih ljudje igramo v vsakdanjem življenju. Marku se na začetku zdi, da lahko popolnoma loči svoj osebni in profesionalni jaz, a se kmalu izkaže, da zadeve vendarle niso tako enostavne.
Citizenfour
Filmski pogled v zaodrje afere, ki jo je v ZDA zakuhal Edward Snowden, najbolj razvpiti žvižgač 21. stoletja, je režirala Laura Poitras. Januarja 2013 je začela po medmrežju prejemati kodirana sporočila skrivnostne osebe, podpisane s psevdonimom »citizen four«. Poitrasova je bila kot avtorica kritičnega filma o Iračanih v primežu ameriške okupacije že dlje časa na črni listi ameriške obveščevalne službe, zato ni čudno, da jo je Snowden izbral za osebo, ki bi mu lahko pomagala v medije skanalizirati ogromen dosje strogo zaupnih dokumentov, ki pričajo o masovnem, vseobsegajočem, orwelovskem nadzorovanju ameriške službe za nacionalno varnost. Žvižgačev dosje, ki kmalu pridobi mednarodne razsežnosti, je grozljiva slika ameriške (in svetovne) politike nacionalne varnosti po enajstem septembru.
Režiserko je doletel privilegij (in prekletstvo), da je lahko po tem arhivu brskala prva in se pozneje tudi prva sestala s Snowdnom v hotelski dobi v Hongkongu. S seboj je imela kamero in tisto, kar je z njo posnela v naslednjih dneh, je elegantno zmontirala v film, ki se gleda kot napet, s suspenzom prežet, živce parajoč politični triler. In čeprav Snowden ves čas poudarja, da to ni zgodba o njem, je film dragocen tudi zato, ker nam pokaže vsaj majhen delček zasebne plati tega neverjetno skuliranega, etično načelnega in odlično artikuliranega mladeniča. Film, ki bi ga moral videti vsak – ne zato, ker je letošnji oskarjevec, ampak zato, ker so razsežnosti problema, ki ga postavlja v prvi plan, tako monstruozne, da vam bo dvignilo vse dlake na telesu.
Sladkorni blues
Češka režiserka Andrea Culkova je tretjič noseča in ima nosečniški diabetes. Ker se z njim srečuje prvič, jo zanima, kaj to pomeni zanjo in za zdravje njenega nerojenega otroka. Podatki, ki jih izbrska na spletu, so zastrašujoči, literatura, ki jo prebira, pa jo napotuje k zaključku, da utegne biti sladkor krivec za celo vrsto zdravstvenih težav zahodnega sveta – ne le za diabetes tipa 2, ampak tudi za infarkt, motnje pozornosti, demenco in celo vrsto avtoimunskih obolenj. Da bi se prepričala, koliko resnice je v teh trditvah, in ugotovila, zakaj sladkor v naši družbi še vedno uživa relativno visok ugled (ne nazadnje z njim obeležimo vse praznike), se odpravi na različne konce sveta, da bi o tej temi povprašala raznovrstne strokovnjake, od zdravnikov do oglaševalcev.
Če so bile nekoč na tnalu prehranske ideologije maščobe, pozneje meso in nazadnje gluten, je zdaj napočil čas, da štafeto grešnega kozla za civilizacijske bolezni prevzame sladkor. Zakaj, vam bo povedala Culkova v svojem poskočnem, jazzy dokumentarcu, polnem tragikomično plastičnih prikazov s sladkorjem pogojenih telesnih procesov. Njena pot se začne v domači kuhinji in konča na nemškem festivalu, kjer otroci zbirajo kostanj, da bi ga zamenjali za gumijaste bombone enake teže – tokrat tam ni več le iz lastne radovednosti, ampak v imenu vseh nas, s transparentom v roki. Projekt z izvirnim naslovom Sugar Blues je nadvse aktualen aktivistični dokumentarec, ki informira in navdihuje ter daje na znanje, da ste z vsako rojstnodnevno torto bližje smrti – pa ne samo zato, ker se starate.
Svobodna šola
Amanda Wilder se s kamero v roki poda med stene novoustanovljene svobodne šole, da bi s pozicije »muhe na zidu« opazovala dinamiko med učenci in učitelji čisto posebne osnovne šole – takšne, v kateri ni obvezno prisostvovati pouku, vsa pravila, z izjemo nekaj varnostnih, pa so oblikovana sproti, z demokratičnim glasovanjem. Učenci so obravnavani kot enakopravni učiteljem in imajo s časom, ki ga preživijo v šoli, vso pravico upravljati, kot jim poželi srce. Režiserka Svobodne šole (Approaching the Elephant) spremlja prvo leto delovanja institucije – učitelje, nabrane z vseh vetrov, in otroke, ki uživajo v luksuzu učenja brez prisile. A ne mine dolgo, preden se svoboda sesiri v kaos in igre moči med vsemi udeleženimi v učnem procesu. Gospodar muh ni prav daleč stran, učitelji pa še vedno menijo, da so učenci samo zakrčeni in se bodo po nekaj tednih osvobajajoče prostosti vendarle lotili česa koristnega.
Ta kaos, ki se trudi počasi utiriti v nekakšen red, se odraža tudi na filmski formi. Wilderjeva posneto gradivo sicer organizira linearno, a precej anarhično, brez kontekstualizacije in omembe vredne ekspozicije. Težko je na primer vedeti, koliko časa je preteklo med posameznimi sekvencami, ali ugotoviti, koliko so se otroci dejansko naučili. Vse bolj pa postaja jasno, da so šole tega tipa magnet za učence, ki jim v klasičnem izobraževanju ni šlo najbolje, med drugim tudi za razgrajače in nadlegovalce. Film ne sodi o tem, ali je takšen način šolanja dober ali slab, učinkovit ali neučinkovit. Prikaže tako nekaj pozitivnih primerov spodbujanja k samostojnemu mišljenju in učenja nujnosti empatičnega vrednotenja dejanj drugih, razkrije pa tudi hudo problematična mesta institucije brez vnaprej določene strukture. Vsekakor ponuja provokativno izhodišče za debato o različnih vzgojnih in izobraževalnih stilih.
Narodna galerija
Frederick Wiseman, svetovno znani dokumentarist, ki je dal glas in obraz mnogim institucijam, ki sooblikujejo naša življenja, se tokrat odpravi med mogočne stene londonske Narodne galerije. Vodi nas med posameznimi umetninami, se tu in tam ustavi in zadrži malo dlje, prisluhne razlagi razstavnih vodij in portrete slik izmenjuje s portreti pisane palete obiskovalcev, ki zrejo vanje. Galerijski delavci slike pospremijo z energičnimi, navdihujočimi razlagami in tako plast za plastjo brišejo prah z zgodovinskih umetnin. Prav njihove zgodbe so tiste, ki z oživitvijo konteksta, v katerem so dela nastala, povežejo slike s sodobnimi ogledovalci in jih naredijo relevantne za današnji čas.
Pripovedni stil Narodne galerije (National Gallery) je tipično wisemanovski – nobene voice-over naracije, nobenih govorečih glav ali oznak, kdo je kdo v tej zgodbi. Vsi, tako delavci kot obiskovalci, so le drobne, a življenjsko pomembne celice, zgoščene v mogočnem galerijskem organizmu. Wiseman snema galerijo, ko spi in ko brenči od življenja, poda pa se tudi v njeno drobovje – v upravne prostore, kjer uslužbenci debatirajo o ravnanju z budžetom in o tem, ali je treba galerijo bolj približati navadnemu človeku, v učilnice, kjer slikarji slikajo akte, v restavratorski center, kjer restavratorji popravljajo slike in okvirje, med kuratorje, ki postavljajo posebne razstave. Morda se na papirju ne sliši pretirano vznemirljiv in res traja kar tri ure, a Wisemanov film je v resnici čisti privilegij totalne, privatne ture po tej fascinantni ustanovi.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015