Od anomalije do arhitekture
Kot vidimo na razstavi, na kateri je Kotnik predstavil tudi svojo iz dveh kontejnerjev oblikovano počitniško hišico, kontejnerska arhitektura danes obsega celotno tipologijo sodobne arhitekture od stanovanjskih hiš, študentskih domov, muzejev, večnamenskih kulturnih centrov, vrtcev do gledališč. Z naborom tipološko raznovrstnih projektov želi avtor razbliniti morebitna namigovanja, da sestavljanje šest ali dvanajst metrov dolgih ter nekaj več kot dva metra visokih in širokih zabojnikov ni prava arhitektura. Tudi v svoji knjigi, ki je leta 2008 izšla pri barcelonski založbi Links Books, specializirani za arhitekturo, Kotnik poudarja, da kontejnerska arhitektura zadošča vsem kriterijem popolne stavbe po Vitruviju. Takšen objekt določajo »trdnost in trajnost (firmitas), uporabnost (utilitas) in lepota (venustas). Kontejnerji že sami po sebi zadostijo prvima dvema kriterijema, tretji – preobrazba zgradbe iz kokona v lepega metulja – pa je odvisen od arhitektov.«
Na razstavi vidimo tudi projekt, ki je sprožil modo kontejnerske arhitekture. To je londonsko Kontejnersko mesto (Container City) arhitekta Nicholasa Laceyja. Kompleksen sistem bivalnih in delovnih studiev, v katerega so v prvi fazi sestavljanja povezali dvajset, v drugi pa trideset kontejnerjev, je bil prvi odmevni projekt kontejnerske arhitekture. Zanimivo je, da se je pojavil v Veliki Britaniji. Kontejnersko mesto namreč kar kliče k primerjanju z izbruhom britanskega novega brutalizma sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, torej v času, ko se je v mednarodnem tovornem prometu uveljavil tudi standardizirani ISO kontejner. Laceyjeva ‘bloka’ v surovosti gradbenega materiala in v svoji navidezni kaotičnosti, katere vtis stopnjujejo zunanje niše in balkoni, tudi zaradi nizkih stroškov izvedbe spominjata na betonske blokovske komplekse, oblikovane v surovem betonu, s katerimi so Britanci po drugi svetovni vojni reševali stanovanjsko vprašanje. Tudi ta betonska arhitektura je na koncu postala modna in jo danes celo spomeniško ščitijo.
Možnosti, ki jih v oblikovnem in funkcionalnem oziru ponuja kontejnerska arhitektura, na žalost niso prepričale držav, ki bi jim ‘posvojitev’ tega koncepta za svojega najbolj koristila. Kontejnersko arhitekturo razvijajo predvsem arhitekturni studii iz najbolj inovacijsko naravnanih držav. Nemčija, Nizozemska, Španija in Japonska, torej države v vrhu razvojnega sunka trajnostne arhitekture, imajo tudi najmanj zadržkov do razmišljanja o bivanju v zabojnikih. Nizozemski biro HVDN je tako kontejnerje zložil v študentski blok, japonski biro Shigeru Ban je iz njih naredil razstavni paviljon, nemški biro AFF pa je zabojnike preobrazil v javno stranišče, ki je postalo edino javno stranišče na svetu, vpisano v nekatere odmevne preglede sodobne arhitekture.
Lahko bi zapisali, da smo lahko ponosni, da se je prva razstava kontejnerske arhitekture zgodila pri nas. Oblikovno res ni privlačna in morda celo storite bolje, če se namesto za sprehod med plakati s predstavitvijo posameznih projektov odločite za prebiranje knjige. Če vam jo seveda uspe dobiti. Kot prva teoretska obravnava kontejnerske arhitekture je namreč knjiga tudi v tujini naletela na izjemen odziv in je že nekaj časa razprodana. To nas ne veseli le zato, ker gre za delo slovenskega arhitekta. Pomembneje je, da to dokazuje zanimanje za arhitekturo, ki ima večkratni humanizacijski potencial. Ponuja možnost hitre, poceni in reciklažne graditve, ki dodatno ne obremeni okolja. Predvsem v času, ko se tudi pri nas pojavljajo želje o elitnih in zastraženih soseskah in ko se razlike med revnimi in bogatimi povečujejo, pa je pomemben še en moment. Švicarski zgodovinar arhitekture Akos Moravansky je nekoč pisal, da v arhitekturi materialov ne cenimo zaradi njihovih lastnosti, ampak zaradi tistega, kar simbolno predstavljajo. Gradbeni materiali so skozi zgodovino postajali sinonim za določene načine življenja, za premoženjsko stanje, tudi za nazore. Tako pa so postali tudi sinonim hierarhičnih delitev v družbi. Kontejnerska arhitektura, v kateri se povežeta spontana reakcija revežev na nezmožnost nakupa stanovanja in želja po biti moden, pa lahko nastopi kot opomin, da smo vendar vsi enako vredni človeka vrednega bivališča.
Pogledi, julij 2011