Kritike - Kino

Attenberg. Režija Athina Rachel Tsangari. Grčija, 2010, 95 min. Ljubljana, Kinodvor

Čeprav se je Grčija znašla v najhujši družbeno-ekonomski krizi po koncu diktature (ali pa prav zato), je v zadnjem desetletju v nedrjih njene nacionalne kinematografije vzniknila nova generacija cineastov, ki osuplja in navdušuje tako s svojim odločnim, skoraj militantnim obračunom z družbeno realnostjo, iz katere izhaja, kot tudi s svežino svojega avtorskega izraza. In Attenberg, drugi celovečerec Athine Rachel Tsangari, je v vseh pogledih tipično delo tega novega grškega vala.

Kot nam na nek čuden način sugerira že sam naslov filma – Attenberg je namreč popačena različica imena sira Davida Attenborougha, avtorja ene najbolj slavnih serij naravoslovnih dokumentarcev –, imamo opraviti z nekakšno antropološko študijo, v kateri avtorica »osami« manjše število primerkov določene vrste, tokrat ljudi, ter jih opazuje v njihovem naravnem okolju. Že ta izhodiščna ideja filma je prežeta s tisto absurdnostjo in nenavadno, skoraj temačno duhovitostjo, ki sta ključna elementa estetike mladega grškega filma. Athina Tsangari pa jima pozneje doda tudi širšo družbeno dimenzijo. A vrnimo se na začetek. Če bi njeno delo presojali v bolj konvencionalnih kategorijah, bi lahko rekli, da gre za film o odraščanju, saj avtorica v središče svoje zgodbe postavi le en lik, mlado, dvajset-in-nekaj letno Marino, ki jo nato s tremi liki ločeno združuje v pare. Osrednji par nedvomno predstavlja njeno druženje z umirajočim očetom. Z njim ima prav posebno razmerje, saj ju povezuje močna, a prvinska in aseksualna ljubezen. Prav zaradi te ljubezni, ki jo torej pozna le v njeni aseksualni, neerotični verziji, pa je oče edini moški njenega življenja. A ker oba vesta, da je njegova smrt neizbežna, se Marina odloči, da bo s pomočjo svoje seksualno ekstrovertirane prijateljice Belle začela spoznavati tudi drugo, telesno plat ljubezni. Marina z njo tvori drugi par. Tretji par pa se vzpostavi pozneje, s prihodom tujca, moškega, ki si ga Marina izbere za prvega seksualnega partnerja.
Ne glede na zgodbo, ki je skoraj arhetipska, vsekakor pa precej konvencionalna, celota dela to še zdaleč ni. Athina Tsangari konvencije klasičnega igranega filma sesuva prav na vsakem koraku. Svojo pripoved razdeli v nekakšne sklope, ki jih določa okolje, v katerem se nahajajo igralci: naj gre za bolniško sobo, kjer oče čaka na svojo smrt, ali pa ulice mesta, po katerih se sprehajata s prijateljico. Montaža teh sklopov je groba, saj posamezne prizore ločujejo ostri rezi, a prav to jim daje tudi neko dodatno moč. Če k temu dodamo še avtoričin distancirani pogled, nekakšno opazovanje s strani, ki poskuša razkriti vse vidike določenega družbenega »obreda« ali določene geste, ki jo izvede posameznik, potem Attenberg resnično ni prav daleč od naravoslovnih dokumentarcev Davida Attenborougha. Nenazadnje tudi Athina ljudi opazuje znotraj njihovega naravnega okolja, urbane in industrijske pokrajine, ter ločeno od (preostalih članov) družbe, a vseeno znotraj konkretnega družbenega konteksta.
Attenberg je skrajno čudaško delo, absurdni spoj različnih filmskih žanrov in žanrskih elementov, preplet antonionijevskega industrijskega modernizma in siedlovske antropologije človeške ekscentričnosti, delo, ki na trenutke zapade v morda celo pretirano stilizacijo, a s svojo neposrednostjo in skoraj naivnostjo v gledalcu vseeno vzbudi simpatije.

Pogledi, št. 4, 22. februar 2012