Kritike - Kino

Zaklonišče (Take Shelter). Režija Jeff Nichols. ZDA, 2011, 120 min. Ljubljana, Kinodvor

Zaklonišče je v zelo kratkem času že drugi film v naših kinematografih, ki v nenavadno celoto združi dve tako različni temi, kot sta duševna stiska in konec sveta. Medtem ko je Melanholilja (2011) Larsa von Trierja opisala dimenzije depresije na ozadju bližajočega se konca sveta, Zaklonišče raziskuje še bolj simptomatično občutje sodobnega sveta – tesnobo oziroma že kar paranojo, ki jo hranijo apokaliptične vizije bližajoče se katastrofalne nevihte.

Curtis, odličen gradbeni delavec, ljubeč mož in skrben oče gluhoneme hčerke, živi čisto normalno, vsakdanje življenje, dokler ga ne začnejo preganjati sanje o prihajajoči nevihti, orkanu, ki bo njega in njegovo družino zradiral s planeta. Ponavljajoče se nočne more v kombinaciji z zavedanjem, da v genih nosi sled duševne bolezni, Curtisa priženejo na rob norosti in načnejo odnose v prej urejeni družini.
Curtis mentalno razpada pred očmi gledalca, ki lahko natančno opazuje, kako se razkraja njegov notranji svet, kako se v njem vedno bolj briše meja med resničnim in namišljenim in kako poguben je razpad te meje za njegove odnose z bližnjimi in daljnimi. Režiser Jeff Nichols Curtisov problem opazuje z dveh strani: skozi upodobitve sanj nas postavi v glavo protagonista in kaže, kako je izguba kontrole nad lastno realnostjo videti od znotraj, drugi pogled pa nam s perspektive Curtisove žene, hčerke in sodelavca kaže, kako je razpad sistema videti od zunaj.
Gledalcu sta torej ponujeni tako subjektivna kot objektivna perspektiva, Nichols pa se ob tem zelo potrudi, da ne dodaja nikakršnih navodil za uporabo. Kako boste videno interpretirali in kako globoko v film se boste spustili, je odvisno samo od vas. Tudi jekleni obraz Michaela Shannona v vlogi Curtisa pri identifikaciji ni v posebno pomoč, Nicholsova distanca pa se še poglobi v zaključnem poetičnem zasuku, ki je v takšni disonanci z realističnem preostankom filma, da se boste vprašali, če ne bi bilo morda treba revidirati vseh preteklih 120 minut. Je Curtis v resnici norec ali prerok?
Odgovor na to vprašanje niti ni tako zelo pomemben. Pomembneje je razširiti pogled in Curtisovo intimno zgodbo umestiti v sodobno, s strahom in negotovostjo prežeto družbo, ki trepeta pred naravnimi katastrofami in boleznimi, pred gubami in zaobljenimi trebuščki, pred podivjanimi Norvežani in zlobnimi Arabci. Strah kot da se je odcepil od svojih virov in obvisel v atmosferi, mi pa ga vsak dan nevede vlečemo v pljuča. Zaklonišče lepo pokaže, kako poguben učinek ima podivjan, razsrediščen strah na intimni in družbeni ravni, moj edini resen ugovor filmu pa leti na dolžino – še vedno sem mnenja, da mora film, ki preseže klasično 90-minutno formo, imeti za to zelo dober razlog, Zaklonišče pa ima kar veliko prostega teka.

Pogledi, št. 2, 25. januar 2012