Kritike - Oder

Giuseppe Verdi: Nabucco. Dirigent Eddi De Nadai, režiser Detlef Soelter. SNG Opera in balet Ljubljana. Premiera 2. 2. 2012, 165 min.

Verdijev Nabucco je na odru ljubljanske Opere zazvenel že petič (1959, 1972, 1986, 2000) in je torej tudi v Ljubljani svojevrstna »večna uspešnica«, futeral repertoarnega provincializma. Seveda se o vrhunski operni produkciji zaradi vrste razlogov ne da niti govoriti, saj so leta potepanja zunaj matične hiše in politično lomastenje z vodstvi globoko načeli substanco (repertoar, neizpeljano solistično prenovo itn.).

Nabucco, tretja operna stvaritev tedaj osemindvajsetletnega Verdija (ali četrta, če štejemo še prvo-prvo, nikoli uprizorjeno opero Rocester), je nastala na valovih stremljenj množic po osvoboditvi severa Italije od avstrijske oblasti in poznejšemu zedinjenju Italije. Libreto Temistocla Solera je bil kakor pisan na kožo ljudstvu, ki je v zgodbi o hrepenenju judovskega ljudstva po svobodi in o njegovem boju za življenjski prostor in pravo vero zlahka prepoznalo lastni položaj.
Tokratna postavitev režiserja (in scenografa) Detlefa Sölterja kljub manjšim, ne prav dodelanim ekskurzom (projekcije letal in odmetavanje bomb, umestitev globusa v globino odra, ki se z rušenjem babilonskega kulta Baala razcepi na dvoje, hibridna kostumografska zasnova iz starodavnih in novejših vzorcev), deluje v osnovi tradicionalno. Zagato z inscenacijo epskega spektakla na relativno majhnem odru je režiser rešil z rutinskim posegom, mizansceno na dveh ravneh, kdaj pa kdaj tudi na račun slišnosti solistov. Pri izvedbi scenografije sicer ni bilo zaznati vizualnih ločnic, ki bi vsaj simbolno nakazale kraj in čas dogajanj. Kljub zapisanemu pa predstavi ni mogoče odreči solidnega dramaturškega votka, ki se je kazal v jasnosti in dinamiki poteka prizorov na odru, ne glede na v bistvu enovit prostor.
V naslovni vlogi je na premieri nastopil baritonist Marko Kobal. Natančno naštudirani izvedbi parta, značilno dolgih, ne zmeraj melodičnih linij, je dal poln zven, zaokroženost fraz, glasovno tenzijo in primerno mero odrske gorečnosti. Zmanjkovalo ga je v odrski prezenci, k čemur pa je prispevala tudi zgrešena kostumska zasnova lika imperatorja Nabucca. V pevsko in dramsko večplastni vlogi Abigaille, mlade ženske neuresničenih čustvenih pričakovanj, negotove identitete, bojevnice, željne oblasti, pripravljene na vse za dosego ciljev, je nastopila sopranistka Milena Morača. Tako kot pri Nabuccu tudi pri tej vlogi Verdijeve melodične linije še niso povsem diferencirane in se pogosto oklepajo recitativnega sloga, kolorature pa delujejo bolj kot prehodi kakor strnjene celote. Izvedba zahteva gotovost v skokih in prožnost pri razponih, jasnost koloratur, moč, barvitost in senzualnost glasu, tako v dramskih kot v bolj redkih liričnih trenutkih. Veliko. Sopranistka Morača je pri tem le delno uspela, bolj v igralskem delu, kljub nagnjenosti k bolj manifestativnemu kot pretanjenemu slogu igre. V glasbenem oziru pa manj. Po neprepričljivem, glasovno votlem vstopu v prvem dejanju je v nadaljevanju razvila dinamiko lika Abigaille, žal intonacijsko ne vedno natančno, s pogosto zabrisanimi koloraturami, tudi preostrimi barvnimi prehodi v nižjo lego. Dobro pa je izvedba arijo v babilonskih vrtovih.   
Zategnjen glas, brez moči in resonance v globinah, ter okorna postava basista Juana Vasleta nista pričarali privzdignjenega lika velikega judovskega duhovna Zaccaria. Suvereno, s polnim in svetlim glasom, odrsko razgibano, je v vlogi Ismaela nastopil tenorist Branko Robinšak. Zanimivo kreacijo Fenene, čeprav z nekoliko hladnim glasom, zato pa lahkotno doseženimi širokimi dinamičnimi loki in latentnim dramskim nabojem, je ustvarila mezzosopranistka Elena Debevec.
Pohvala gre prepričljivemu zboru (in zborovodkinji Željki Ulčnik Remic) ter orkestru, v njem še posebej sekstetu violončel in flavtam, ki so pomembno prispevali k dinamiki. Dirigent Eddi De Nadai je z jasnimi gibi, brez pomembnejših razhajanj med posameznimi deli ansambla in solistov, glasbeno vodil predstavo.

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012