Ni podlegel duhu časa
Takšen pragmatizem, ki ga zadnja leta odraža tudi razstavni program matične hiše bienala, je pravzaprav logičen in najbrž še najproduktivnejši, saj bi bila privolitev v katero od izključujočih se pozicij, ki so se izkristalizirale ob dogajanju ob prejšnjih bienalih, najbrž samomorilska. Grafični bienale je preveč pomembna prireditev, da bi se z njegovo usodo igrali, ga idejno privatizirali ali na njegov račun in škodo gradili kariere. Pomembno je tudi, da bienale ohranja oziroma ponovno vzpostavi odnos s publiko in v tem smislu je hvalevreden natis Bienalnika, dan po otvoritvi priloženega časniku Delo. V mestu je bienale prisoten večinoma na običajnih lokacijah (zdi se nujno, da je med njimi redno tudi Moderna galerija, ki je precej časa manjkala), sprehod po njem pa je dovolj dolg in vsebinski, da ga je mogoče raztegniti na dva dni.
Do marsičesa razstavljenega je seveda mogoče biti kritičen, tudi zelo kritičen, a tako je dandanes na vseh brezštevilnih bienalnih umetnostnih manifestacijah, zato je za to že skoraj škoda porabljati sapo, črke, besede. Kriteriji se pač nižajo, raven izobrazbe, razgledanosti, domiselnosti, predvsem pa tehtnosti podanih vsebin umetnikov in kustosov pada, tendence kažejo v smer kratkočasenja publike, pri čemer se uporablja tudi banalna sredstva.
A hvala bogu se zdi, da ljubljanski Grafični bienale kljub temu ni povsem podlegel duhu časa, da je ohranil nekaj zanimivih in relevantnih prvin, ki so se kot takšne izkristalizirale v turbulencah zadnjih let. Gre na primer za družbeno kritične tiske, za navzočnost ustvarjalcev iz »tretjega sveta«, umetniških pristopov, ki temeljijo bodisi na klasičnih grafičnih tehnikah (te so še vedno spodobno žive) ali pa se opirajo na različne vrste multipliciranja … A vse to je seveda morala kot relevantno pripoznati tudi kuratorka bienala, kar seveda ni čisto samoumevno. Gotovo je razmerje med prireditelji takšne prireditve in kuratorjem, ki ga izberejo za svojo najpomembnejšo razstavo, dovolj delikatno. Vodstvo MGLC se je v danem položaju preprosto moralo opredeliti do nadaljnje naravnanosti in s tem usode prireditve, zato si najbrž tudi pri izbiri selektorja bienala ni moglo privoščiti lahkomiselnosti, ki bi lahko pripeljala do kakšnega nepredvidljivega, za prihodnost prireditve usodnega »dogodka«. Delo jim je otežilo žalostno dejstvo, da tudi na mednarodnem umetnostnem prizorišču, še posebej v krasnem novem svetu »sodobne umetnosti«, v globalnih kapitalsko-političnih odnosih veljajo domala identična razmerja moči, v katerih naša domačija, kot vemo, ne kotira prav visoko. Pomembnejši mednarodni kustosi tako seveda ne stojijo ravno v vrsti, da bi dobili priložnost na našem bienalu, četudi, konec koncev, v krizi se kak hudič tudi takšne tolste muhe ne bi branil. A kurator z velikim egom, značilnim za prvokategornike, bi bil kot rečeno lahko problem …
Letošnja kuratorka, Nicola Lees, to očitno ni bila. Zdi se mlada (zanimivo, da v gradivih bienala ni mogoče odkriti letnice njenega rojstva), nima ravno impresivne delovne biografije, v Kratkem vodiču po bienalu (kakšnih 150 strani obsegajoči publikaciji, ki nadomešča katalog, ki naj bi na svetlo prišel ob koncu prireditve) se je izkazala z rekordno pičlim besedilom, vsaj enkrat krajšim od te moje pisarijice … Pripravila je precej razpršeno razstavo brez teze, vodilne ideje, rdeče niti, ki naj bi bila zgrajena na »relacijah med različnimi umetniškimi praksami«, a je bila očitno dovolj kooperativna, da se je držala osnovnih usmeritev. Vsaj zunanjemu opazovalcu se zdi, da bi bilo lahko tako …
Nabor umetnikov (sodeluje več kot 40 posameznikov in skupin) ni ravno fascinanten, a najbrž bo skoraj vsak našel kakšnega, ki mu je blizu, s čimer se mu bo sprehod po bienalu poplačal, sicer pa je Ljubljana, po katere središču so razporejena bienalska prizorišča, tako in tako prijetno mesto za sprehode, kar zadevo še nekoliko olajša.
Močno doživetje si vsekakor lahko obetajo obiskovalci razstave Maríe Elene Gonzáles, nagrajenke prejšnjega bienala (letošnjega nagrajenca bodo razglasili ob koncu prireditve), v Cankarjevem domu. Pripravila je namreč unikatno likovno-glasbeno doživetje, sugestivno demonstracijo ubranosti narave in globoke človeške uglašenosti z njo. Njene »partiture«, povzete z lubja brez, nas sugestivno uvedejo v »višje harmonije«, še posebej, če si privoščimo nekaj posedanja v »koncertni dvoranici« na razstavi.
V Galeriji Jakopič, nekoliko pa tudi v Moderni galeriji, je Giles Round pripravila svoje videnje zgodovine bienala, ki se zdi vsaj pomenljivo. Po Jakopiču je med potiskane zavese z motivom postavljanja ene od razstav bienala razobesila kup izbranih grafik iz depojev MGLC, a je vse skupaj potopila v tako šibko svetlobo, da dela ne morejo zasijati v pravih barvah, pravi luči. Na to obiskovalec sicer naleti v naslednjem avtoričinem prispevku, postavljenem v Moderni galeriji, oblikovana je kot artdecojevsko stiliziran penis, pred tapeto z besedilom, ki govori o ne(z)možnosti ponavljanja. Morda gre za jedrnat odnos do tradicije, željo po potentnejši sedanjosti, provokacijo ali kaj četrtega.
Tivolsko sprehajališče je obdano s plakati Willa Benedicta, ki se ukvarjajo predvsem z odnosom do okolja, a vizualna preobloženost (najbrž poskus odsevanja splošnega tozadevnega stanja) njihovi sporočilnosti škodi, razen če jih užijemo v zelo omejenih količinah.
V MGLC nas na vrhu stopnišča pričaka ducat rahlo razlikujočih se kiparskih multiplov, času primernih, učinkovito razpostavljenih Študij kolektivne tesnobe (po Niccolòju) Andrewa Hazewinkla. Dovolj intrigantno delujejo Negativi Luce Freia, obrnjene podobe litografskih kamnov, ki spominjajo na neuspele fotografske posnetke iz zgodnjega obdobja medija. Še intrigantnejši so Poškodovani negativi, konkretno Razpraskani portret gospe Baqari, Libanonca Akrama Zaatarija, za katerim se skriva tragična osebna zgodba s širšimi konotacijami. Močan, a povsem drugačen vtis naredi delo naše Mete Grgurevič Merilniki časa, steklena peščena ura, dovršeno dopolnjena z odsevi v konkavnem ogledalu. Delo ustvarja iluzijo kljubovanja fizikalnim zakonitostim in ima magični učinek.
V Moderni galeriji prepričajo na primer Shannon Ebner s sugestivnimi fotografijami nagrmadene avtomobilske pločevine, Hilary Lloyd z vizualno učinkovito kombinacijo filma, zavese z izrezanimi krogi in Toka krogov na pogon ventilatorja, ter Luka Savić z metaforično preinterpretirano Tatlinovo letalno napravo, ki je postala nekakšen nemočno otepajoči se, na hrbtu ležeči mehanični insekt. V kleti se, ob nekaj prizorih, znova srečamo z odličnim filmom Karpa Godine Umetni raj, ki med drugim govori o brezizhodni potopitvi v provinco. Vedno bolj aktualno, ne?
Vlogo zvezde bienala naj bi najbrž odigral Braco Dimitrijević, čigar portret iz serije Naključni mimoidoči visi na Mahrovi hiši ob glavni tržnici. Zdi se, da v vrvež mesta potopljeni portret pride manj do izraza, kot je na primer na pročelju beneške palače med tamkajšnjim bienalom, čeprav je percepcija takšnih del seveda odvisna predvsem od dojemljivosti posameznih gledalcev.
Grafični bienale je torej spet med nami in okrog nas. Obiščite ga, si ustvarite mnenja, jih izmenjujte, sporočajte naprej …! Takšne prireditve namreč živijo predvsem prek svojih obiskovalcev, njihovih odzivov. Bienale je še vedno najboljša velika razstava, kar jih pripravljajo pri nas, in še vedno skrbi, da je v domačiji manj zatohlo.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015