Kritike - Oder

Dušan Jovanović, Mitja Čander, Eva Mahkovic: Bobby in Boris. Režija Dušan Jovanović. SNG Drama Ljubljana. Premiera 7. 1. 2012, 165 min.

Igra Bobby in Boris izpod peresa treh avtorjev prikazuje znameniti šahovski dvoboj leta 1972 v Reykjaviku, na katerem je ameriški izzivalec Bobby Fischer odvzel naziv svetovnega prvaka Rusu Borisu Spaskemu. Dogodek je bil takrat res odmeven in je za tiste čase doživel izjemno medijsko pozornost, tako da se je v spomin gledalcev z dovolj nizko letnico rojstva v spomin gotovo vtisnil kot nekaj posebnega. Poleg razburljivega poteka dvoboja, ki je bil zaznamovan predvsem s skrajno muhavostjo in nepredvidljivostjo izzivalca, je bil takrat pomemben zlasti simbolen pomen spopada dveh velesil.

Kateri vidik tega dogodka je avtorje napeljal k temu, da se lotijo njegove obdelave štirideset let pozneje, ne iz besedila ne iz uprizoritve ni razvidno. Igra je žanrski hibrid; v temelju naj bi bila zasnovana kot neke vrste dokumentarna drama, katere značilnost sicer je, da se poskuša odzivati na aktualne dogodke. Pred nami pa je v resnici mešanica televizijskega šova (dogajanje vodi TV-voditeljica in novinarka, ki v intervjuju predstavi oba velemojstra), psevdodokumentarnih video in avdio posnetkov, v katerih nastopa kopica historičnih osebnosti (od ruskih in ameriških šahovskih avtoritet preko Nixona in Kissingerja do Marilyn Monroe), in dejanskega prikaza poteka posameznih partij. Video posnetki vzbujajo po eni strani skoraj nekakšno nostalgijo, poznavalsko hahljanje, občudovanje dosežkov maskerk in lasuljark ter odličnih miniaturic plejade igralcev Drame, naslajanje nad preteklo ikonografijo blokovske razdeljenosti ter občutek olajšanja, da je danes vse drugače – kar pa nudi po drugi strani podlago za pavšalen prikaz politične paranoje na straneh obeh ekip, ko sta druga za drugo prepričani, da nasprotnik uporablja nepoštena, iz kakega filma o Bondu privlečena sredstva; a to je tudi končni domet politične provokativnosti te igre.
Je torej psihologija tisti izziv, ki je vodil avtorje? Na začetku imamo res dva zelo različna nasprotnika: Spaski je ves miren, uglajen, dostojanstven, z nesporno avtoriteto stoično prenaša izpade Fischerja, ki je videti zaletav, impulziven in nezrel – a med dvobojem oba prevzame ista strast in, vsaj tako je videti, vprašanje, kateri bo zmagal, je le stvar večje osredotočenosti. Naj bi bilo torej izpostavljeno spoznanje, da je vse odvisno od volje, od odločnosti? Da je šport/igra/življenje nepredvidljivo? To sicer spremljamo dnevno ob vseh drugih športnih tekmovanjih. Če naj bi bil poudarek na zgodbi Spaskega in njegovem porazu (v gledališkem listu je zaslediti celo namig, da ga je možno enačiti s tragedijo), pa jo povsem zbanalizira tako izrazito klišejski monolog ob spoznanju, da ni več svetovni prvak (»Ni mi umrla mama, ni mi umrla žena, a vseeno žalujem.«), kot povsem nepotrebna in deplasirana politična zašpičenost na samem koncu (ko mu carinik ob vrnitvi v Sovjetsko zvezo pove, da se bo moral zaradi poskusa uvoza Solženicinovih knjig zagovarjati pred komisijo, se Spaski v zaključnem kadru dolgo in pomenljivo zastrmi v kamero).
Težava igre Bobby in Boris je torej v tem, da se ne more ali ne zna odločiti, o čem pravzaprav govori. Glavna tema (šah) je preveč ozko specifična in je za povprečnega gledalca prikazana preveč detajlno, vsi možni odvodi in posplošitve pa so navrženi nereflektirano in zato učinkujejo naključno in nevznemirljivo.
Preostane nam torej še element »igre«, ki ga avtorji poudarjajo: šah kot igra, gledališče kot igra, pomenljiva dvojnost: morda celo življenje kot igra? Le v osnovnem pomenu smo kot gledalci lahko bolj potešeni, saj sta Aljaž Jovanović kot Bobby in Igor Samobor kot Spaski zares vrhunska: poleg tega, da poskušata v drži in z masko doseči celo fizično podobnost s Fischerjem in Spaskim, jima z igralsko intenzivnostjo in prikazom brezkompromisne predanosti edini stvari, ki njuna lika v življenju zanima, uspe zamašiti nekaj lukenj v besedilu.
A to je vseeno premalo, da bi nova predstava v ljubljanski Drami presegla nivo površnega televizijskega spektakla z moteče raznorodno jezikovno podobo.

Pogledi, št. 1, 11. januar 2012