Neprekosljivo ob Kleiberjevi nesojeni 80-letnici
Pisati o katerem koli glasbenem dogodku, povezanem s Carlosom Kleiberjem, zbudi v ljudeh, ki se na ta ali oni način ukvarjamo s klasično glasbo in smo imeli v življenju srečo, da smo ga osebno spoznali, pravi čustveni pretres, vrtinec spominov, glasbenih občutij, bolj ali manj realnih ocen. Zato verjamem, da je bila glasbena enkratnost zadnjega gostovanja Dunajskih filharmonikov v Gallusovi dvorani pod taktirko Kleiberjevega prijatelja Riccarda Mutija, v čast 80. obletnici rojstva najskrivnostnejšega dirigentskega genija 20. stoletja, ki za vedno počiva v slikoviti vasici Konjšica v Zasavju, tako posebna ne le zaradi našega, slovenskega, ampak tudi odnosa Dunajčanov do Kleiberja in do Mutija.
Riccardo Muti je v poklon Kleiberju za prvi del koncerta izbral dve deli iz razmeroma strogo zamejenega repertoarja legendarnega maestra – Mozartovo Linško in Schubertovo Nedokončano simfonijo. Weber, Mozart, Schubert, Beethoven in Brahms so namreč Kleiberju pomenili tisti glasbeni svet simfonične literature, v katerem je z neverjetno samokritičnostjo, celo pravo strahospoštljivo boječnostjo do glasbenih genijev preteklosti vedno znova z glasbeniki znamenitih orkestrov, med katere sta se imela čast vpisati tudi Simfonični orkester RTV Slovenija (leta 1981) in Orkester Slovenske filharmonije (leta 1997), iskal umetniško enkratno, neponovljivo, božansko.
Zakaj se je Kleiber ob tem vedno znova počutil neznatnega, nezadovoljnega, glasbenike in poslušalce pa je ob istih izvedbah njegov dirigentski genij dobesedno začaral, je morda bolj vprašanje za psihoanalitike. Snemati ni dosti hotel, a je v njegovi diskografiji na srečo vseeno nekaj najboljših opernih izvedb Kavalirja z rožo, Otella in Tristana, Schubertove Nedokončane (prav z Dunajčani) ali Brahmsove Četrte in Beethovnove Pete. Intervjujev ni dajal, tudi takrat v Ljubljani ne, osebno sem mu morala obljubiti celo, da ne bom v odmoru neposrednega radijskega prenosa Filharmoničnega koncerta objavila niti ene njegove besede, ujete na magnetofonski trak na vaji. Skrbno je varoval zasebnost, ki so jo, da bi mojstra zavarovali, najbolj negovali prav v Zasavju, kjer je ob ljubljeni ženi, balerini Stanki Brezovar, in slovenskem delu družine, zasavskih godbenikih in domačinih iz Konjšice preživljal mesece in mesece skrit pred glasbenim svetom, ki je tako hlepel po njegovih gostovanjih.
Če bi kdo v knjigi lahko zapisal pričevanja glasbenikov, ki so igrali in peli pod Kleiberjevo taktirko in velikokrat preživljali priprave na koncert ali predstavo v strahu, da bo maestro ob nenadnem, večini celo neprepoznavnem vzgibu zapustil vajo ali jo vsaj zapovedal zapustiti komu izmed sodelujočih, bi imeli kaj brati. Plácido Domingo je nekoč povedal, da je mojstru skušal na vsak način ustreči tudi takrat, kadar so se njegova interpretacijska navodila zdela že skrajnost, in to ne le zato, da bi mu ustregel, ampak preprosto zato, ker je Kleiber imel vedno prav. Ni čudno, da je David Hurwitz zapisal, da je Kleiber dosegel sveti gral klasične umetnosti – resnično enkratnost.
Morda bomo v čast spominu na genija v Ljubljani smeli kdaj objaviti vsaj odlomke z vaj za enega njegovih zadnjih koncertov, namreč koncerta s Slovensko filharmonijo. Radiu Slovenija je namreč Carlos Kleiber takrat brezplačno dovolil neposredni prenos koncerta in prisotnost ter snemanje na vseh vajah, na katerih je v komunikaciji z orkestrom izmenjaje uporabljal nemščino in izborno slovenščino. Takrat je s Filharmoniki interpretiral Beethovna, Mozarta in Brahmsa, in ko se je Riccardo Muti prišel pred nekaj leti prvič poklonit v Ljubljano Kleiberjevemu spominu z dirigiranjem orkestru Slovenske filharmonije, je tako kot zdaj z Dunajčani izbral Schubertovo Nedokončano.
Vsemu povedanemu navkljub ali pa prav zato je zlasti celoten prvi del gostovanja Dunajskih filharmonikov pod Mutijevim vodstvom v Gallusovi dvorani zvenel neprekosljivo. Pač ni orkestra na svetu, ki bi Mozarta in Schuberta lahko igral tako, kot ga znajo in zmorejo le Dunajčani, čeprav jim različni veliki dirigenti, in Muti je ta hip na svetu gotovo eden zadnjih velikih, dajejo različne poudarke, glasbene fraze ostrijo ali gladijo, dinamiko različno stopnjujejo.
Za Riccarda Mutija se zdi, da zna še posebej izkoristiti značilni svetovni fenomen in zvočne posebnosti dunajskih instrumentov, mehkobo njihovih pihal in timpanov, drugačne možnosti fraziranja zlasti v drobni figuraliki in pasažah pri Mozartu, ki jih omogočajo drugačni, tako imenovani dunajski prstni redi klarineta in oboe ter drugačne zvočne barve rogov in trobent. Vedno sem občudovala Mutijevo stopnjevanje dinamike – navzdol – vsaj do štirih, celo petih »ppppp« (piano-pianissimo-pianissimo). To je v Ljubljani pokazal že ob gostovanju pri orkestru Slovenske filharmonije v Kleiberjev spomin in s filharmoniki milanske Scale na Festivalu Ljubljana pred nekaj leti.
Izvedbo Mozartove Linške simfonije, ki ji kljub modernosti akustike in velikosti Gallusove dvorane ni po nepotrebnem dodajal godal, to nekateri dirigenti in orkestri še vedno radi počnejo, ampak je postavil zasedbo od 12 prvih violin navzdol, so tako krasile neverjetna mehkoba zvoka, lahkotnost in enostavnost podajanja glasbenih misli, skratka, tista preprosta lepota, ki ji ni kaj dodati ali odvzeti in v kateri se vse zdi samoumevno.
V Schubertovi Nedokončani je Muti razširil romantični orkestrski korpus za dodatna dva pulta godalnih skupin in interpretacijo Mozarta nadgradil z romantično milino, toplino petja na videz ljudskih motivov, globokim sentimentom brez patetike in gromovništva, v katerem smo lahko občutili intimno vez vseh na odru in številnih v dvorani tudi s Carlosom Kleiberjem.
Odličnosti posameznih glasbenikov v solističnih partih obeh simfonij avstrijskih skladateljskih mojstrov najbrž ni treba posebej poudarjati, saj je bila v glasbeni enkratnosti celotnega prvega dela koncerta povsem samoumevna.
Znamenita Patetična Petra Iljiča Čajkovskega vedno naleti na nedeljeno odobravanje občinstva, saj gre za enega tistih simfoničnih biserov 19. stoletja, ki sežejo v srce najširšemu krogu glasbenih ljubiteljev. Da ga je Muti izbral kot posvetilo Kleiberjevi težko razumljeni duši, je glede na podobno nerazumljenost Čajkovskega za njegovega življenja in osebno izpovednost prav te, zadnje simfonije, ki jo je sam dirigiral nekaj dni pred smrtjo, zelo logično. Vendar pa mi je ob tej briljantni, virtuozni, nič kaj patetični, ampak zelo pregnantni izvedbi prišlo na misel, da se orkestri in dirigenti s še tako tradicijo in kakovostjo in globalnosti glasbenega jezika navkljub težko izognejo genskemu zapisu svojega naroda in tako je Patetični pač manjkalo nekaj patetične, slovanske duše.
Tudi Carlos Kleiber se je tega očitno dobro zavedal in se razen nekaterih italijanskih oper skladb zunaj germanskega umetniškega obzorja ni niti loteval, a Mutijevo posvetilo bi gotovo razumel.
Pogledi, junij 2010