Natančno in še duhovito
Libreto kajpak temelji na Cervantesovem romanu Don Kihot (osredotoča se na del knjige med 18. in 21. poglavjem) in postavlja v središče ljubezenski trikotnik med Kitri, Basilom in Gamachejem. Seveda je lik naivno idealističnega Don Kihota ves čas prisoten, prav tako kot stvarnejši Sančo Pansa. Dulcineja se pojavlja kot vilinsko bitje v sanjah bistroumnega plemiča iz Manče. Gre za tehnično zahtevno koreografijo, ki jo je kmalu po nastanku izvirne različice Mariusa Petipaja v 19. stoletju preoblikoval Aleksander Gorski in zarisal jasnejše dramaturške poteze. Ena najbolj priljubljenih izvedb je bila produkcija Mihaila Barišnikova za Ameriško baletno gledališče, ki jo je odlikoval burleskno navihan humor. Ta postavitev v treh dejanjih s prologom je navdihnila tudi mariborsko.
Poljski koreograf in nekdaj odličen baletni plesalec Krzysztof Nowogrodzki je balet nekoliko skrajšal in vsebinsko okrepil. Oder in balkoni (del scene na odru) so bili ves čas polni živahnega dogajanja. Ustvaril je izjemno pozitivno atmosfero, k temu pa je doprinesla tudi glasba Ludwiga Minkusa, pri čemer je treba izpostaviti gostujočega dirigenta Alekseja Baklana, ki je skrbel za potrebno dinamiko, poleg tega pa pazljivo sledil dogajanju na odru. Tempo je prilagajal plesalcem, prav tako tudi glasbene vstope.
Mariborskemu občinstvu sta že znana tudi scenograf Juan Guillermo Nova in kostumograf Luca dall' Alpi (Bajadera in Giselle): glede na to, da je bil cilj ustvariti veselo vzdušje, je težko razumeti njuno odločitev za temačno sceno (ki je nekoliko tudi jemala prostor plesalcem) in premalo živahne kostume. Tudi oblikovalec svetlobe Pascal Mérat ni ustvaril sijoče pravljičnosti, kar je bilo zlasti očitno pri slabši osvetlitvi obrazov. Mimika je namreč pri tej predstavi zelo pomembna, saj je koreograf dal izjemen poudarek posameznim vlogam, ki so tako plesno kot tudi dramsko močne in pomagajo pri razumevanju vsebine.
Igralska zrelost pa se čuti pri vedno odličnem plesalcu Antonu Bogovu. Kot Basil je prepričljivo pokazal paleto čustev od ljubezni, šarmantnosti, negotovosti, do ljubosumja, pretkanosti in jeze. Bogov zbuja pozornost že s svojo karizmo, začara pa z dih jemajočimi skoki in do popolnosti izvedenimi gibi. Mirno lahko prezremo, da je tokrat nekoliko slabše izvedel pirouettes par terre, kar je bila najverjetneje posledica preutrujenosti. Njegov bleščeči nastop hitro zasenči soplesalce, kar je za manj izkušene partnerice lahko frustrirajoče. Kitri je bila za Ukrajinko Tetiano Svitlično, ki v mariborskem baletu pleše tretje leto, prva velika vloga: gre za plesalko, ki jo odlikujejo visoke noge, lepi skoki in odličen balance. Njena šibka točka so premalo čvrsta stopala, ki ji otežujejo izvedbo v allegro plesnih sekvencah. Anton Bogov, ki slovi kot odličen baletni partner, ji je bil v pomoč, po drugi strani pa je bila razlika med njima vseeno zelo očitna. Svitlična je bila preveč osredotočena na samo tehniko izvedbe in je premalo razvila izraz. Skoraj do konca predstave pa je skrivala še en adut, 32 fouettejev, ki jih je odlično izvedla.
Izrazito igralska je bila vloga Gamacheja. Karikiran lik bogataša, ki verjame, da je z denarjem mogoče kupiti vse, tudi ljubezen, je odlično upodobil nihče drug kot Edward Clug! Z vlogo toreadorja je navdušil Matjaž Marin, ki je dozorel v celovitega baletnega plesalca tako plesno (z dovršeno tehniko in visokimi skoki) kot tudi igralsko. Kot vedno je zablestel Sergiu Moga (ciganski kralj), še posebej v duetu s Tanjo Baronik (ciganska kraljica). Odlična je bila Galina Čajka (Mercedes), opazili smo tudi natančno Asami Nakashima (Kupid). Četudi izvedba celotnega ansambla ni bila vedno sinhrona, pa sta kot Kitrini prijateljici izjemno skladnost in dobro izvedbo pokazali Branka Popovici in Evgenija Koškina. In seveda Don Kihot. Skrbno izbrani plesalec Marin Turcu (tudi sicer velja, da so vloge dobro razdeljene) je tragikomičnega junaka predstavil dostojanstveno in igralsko prepričljivo – smo pa od njega kljub ne več mladim letom vseeno pričakovali vsaj kakšen krajši plesni solo in ne le okornega prestavljanja z ene noge na drugo, glede na to, da je znano, kako skrbno vzdržuje plesno formo.
Tem malenkostim navkljub pa je to dinamična predstava z duhovito, dobro izvedeno koreografijo in igralsko ter plesno močnimi vlogami. Pohvala gre prav vsem nastopajočim, tudi dijakom mariborskega konservatorija za glasbo in balet. In kakšen užitek je gledati baletno predstavo s toliko humorja!
Pogledi, št. 23, 23. november 2011