Na meji dopustnega
Enajsto uprizoritev tega dela, ki so jo menda spodbudile vroče želje občinstva, kar je ob razprodanih prvih osmih izvedbah tudi mogoče, lahko štejemo za še eno izgubljeno priložnost, da bi se kaj bistvenega premaknilo glede urejanja glasbenega gradiva te opere ali drugačnega branja in temu primernega pristopa k uprizoritvi. Nekritično priseganje na priljubljenost in povzdigovanje dela, katerega zgodovinski pomen sicer krepko presega dejansko vrednost, je lahko izgovor, ne more pa biti tehten razlog ali alibi za to slabo premišljeno uvrstitev v aktualni, sila skromni repertoarni okvir ljubljanske operne hiše, pa naj si občinstvo to še tako želi. Že sama umestitev dela kot celovečernega dogodka, gre pa za obseg enodejanke (uro in četrt, torej približno kot Cavalleria Rusticana Pietra Mascagnija, ki se redkokdaj izvaja samostojno – malo na silo je dodan odmor), se mi zdi sporna. Je morda od osrednje operne hiše preveč pričakovati, da bi ob Slavčku v isti večer uvrstila še katero podobno krajše operno ali operetno delo Foersterjevih sodobnikov – Gerbiča, Ipavca ali Parme – in s tem zasnovali operni večer v običajni dolžini?
Pri tem se mi tudi izvedba dela s provizorijem partiture in funkcionalnimi pomanjkljivostmi gradiva, ki jih pri Gorenjskem slavčku ni malo, zdi ne le strokovno sporna, temveč ob današnji ravni slovenske glasbene kulture celo nespodobna do skladatelja, pa tudi občinstva. (V tem smislu je Gorenjski slavček potreben raziskovanja, iskanja izvirnega gradiva, forenzične rekonstrukcije in redakcije morda še bolj kot Kogojeve Črne maske, ki jih je za lansko koprodukcijo temeljito redigiral Uroš Lajovic; pozicija dela v nacionalni glasbeni kulturi, pa tudi delo samo si razkritje svoje dejanske podobe nesporno zasluži!) Kako sploh celostno doživeti Foersterjevo delo z izvedbo, ki sicer ne pozna siceršnje in glasbene celovitosti izvirnika, osrednje arije dela (naslovne junakinje Minke), avtorjeve inštrumentacije, agogike? Se s kriteriji vračamo v čase Deželnega gledališča iz 19. stoletja? So merila, kaj lahko danes (!) uprizarjajo na odru nacionalne operne hiše, kaj pa ne, postala tako prepustna, da (ob skrb zbujajočem gnezdenju abotnih komercialnih vsebin) tja lahko prispe prav vse? Sta vizija in cilj repertoarne politike le, da bo predstava, in to za vsako ceno? Kako vse to skupaj razumeti v luči neskončnih možnosti dostopa do informacij in posledično kritične percepcije opernih dogodkov doma in na tujem, je vprašanje zase.
Kaže, da so si ustvarjalci te uprizoritve na tovrstne zagate odgovorili zelo preprosto, z distanco in rutino; režiser Taufer s poskusom umika v pravljični svet, dirigent Švara pa s prizadevanji, da iz danosti partiture, ki to ni, potegne, kar se pač da. Za to fasado pa je ostalo nemalo slabih rešitev: Tauferju s poskusom prenosa vsebine v diskurz pravljice ni uspelo preseči formalnega, scenografskega okvira. Klišejska mizanscena in navidezna razgibanost ter votla, neredko tudi frivolna igra, niso bile zadostne za pretvorbo oper(et)ne zgradbe in izraznosti v pravljično. V tem kontekstu je tudi slikovita scenografija Sama Lapajneta, nezapolnjena s kompatibilno dramaturško vsebino, zgrešila svoj smoter. Kar nekje vmes, z rahlim odmikom od folklore, a v raznorodne smeri, se je nevsiljivo postavila kostumografija Barbare Podlogar.
Glasbeni del predstave je potekal v razponu od solidne profesionalnosti, pevsko in odrsko mikavno podanih vlog Štruklja (Saša Čano), Rajdlja (Andrej Debevec) in Chansonetta (Jože Vidic), do amaterizma z venčkom napevov v finalu. Odsotnost osrednje Minkine arije (Vsi so prihajali) in dramaturško prepozen pojav z arijo na balkonu sta sicer osrednjo vlogo tako rekoč potisnila proti obrobju. Izbira Urške Breznik za to vlogo se ne zdi prav posrečena, saj njena skromna odrska prezenca, premalo prožen, intonacijsko ne povsem gotov in registrsko popredalčkan glas niso najboljša popotnica za slavčka. Opazna negotovost v prvih prizorih je te lastnosti še poudarila. Lik Franja ni in zagotovo ne more biti velika tenorska vloga, četudi nas je v to z nenehnim napenjanjem, celo za ceno poka glasu, poskušal prepričati tenorist Matjaž Stopinšek. Bolj ko je vztrajal pri tem, bolj teatralično izumetničen, s tem pa dolgočasen je postajal. Sproščeno in zveneče, čeprav kdaj pa kdaj tudi surovo, je nastopil zbor, ki ga je pripravila Željka Ulčnik Remic. Mojster Švara je predstavo vodil z gotovostjo in občutkom za oder, vendar brez posebnosti, razen ekspresivnega nihaja čisto in plastično zaigrane uverture.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013