Franc Novak: »Arhitektura za bodočega človeka«. Galerija Dessa, Ljubljana, do 17. 10. 2014
Modernistični izziv provinci
Se spominjate katere od zgradb, mimo katerih ste hodili v šolo, v osnovno, saj v tistih letih otrok gleda svet okrog sebe z dojemljivejšimi očmi kot pozneje, ko ga povsem posrkajo preokupacije najstništva? Sam se s teh poti najbolj spominjam vile ravnih linij in strehe, delno skrite med košatimi drevesi velikega vrta. Bila je drugačna od ostalih hiš v tistem stanovanjskem naselju, po eni strani precej modernejša, po drugi nekako skrivnostno samotna, saj ob njej nikoli ni bilo videti žive duše. Podobne hiše sem takrat videl v knjigi o umetnosti 20. stoletja, a tiste so stale nekje daleč, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Ameriki …, in bile videti boljše že zato, ker so bile v knjigi. Vila iz moje poti v šolo se mi je zdela čudna in privlačna hkrati, posebna in nestvarna, a hkrati čisto otipljiva, zgradba ob poti pač, redno sem jo opazoval, a hkrati nisem imel z njo kaj početi, bila je kot nekakšen privid.
Edino slovensko moderno mesto
Danes vem, da je bila to Vila Keršovan (1931), prvo izvedeno delo arhitekta Novaka, ki ga je za svojega mecena, soboškega bankirja, zasnoval že med svojim dunajskim študijem pri Petru Behrensu, eni opaznih postav takratne modernistične arhitekture, ki je za povrhu deloval v času ambicioznih gradenj »rdečega Dunaja«, socialdemokratskega stanovanjskega programa s širšo družbeno konotacijo. S to vilo je Novak Murski Soboti predstavil sočasne evropske arhitekturne smernice, bila naj bi odraz statusa in kultiviranosti naročnika, vzgled, ki je do neke mere odigral svojo vlogo (mladi Novak je dobil še nekaj naročil za vile), a njena poznejša usoda v precejšnji meri priča o dometu tega arhitekturnega izziva provincialni miselnosti. Zgradba je bila ob postavitvi nekoliko odmaknjena od roba naselja (Murska Sobota je uradno postala mesto šele po drugi svetovni vojni), njen skrbno oblikovani vrt so obdajala polja. Pozneje je mesto prišlo za njo in njene »bleščeče odmaknjenosti« je bilo konec. Obdale so jo hiše, povsem drugačne od nje, takšne, ki še zdaleč niso sledile njenemu zgledu, ampak so večinoma odražale ujetost v inercijo in pragmatično neambicioznost tukajšnje stanovanjske gradnje. Imenitno vilo je oblilo morje povprečnosti.
A to se je zgodilo šele pozneje, pred tem pa je »Feri« Novak dodobra izkoristil svoj kratki delovni vek (umrl je v avtomobilski nesreči). V Murski Soboti je postavil še nekaj odličnih vil, Osnovno šolo (1940–43), katere ambiciozni načrt pa je, spričo spreminjajočih se vojnih razmer, moral poenostaviti (kot sicer še nekaj svojih projektov), že v tridesetih letih je zasnoval mestno središče, s čimer je Sobota postala edini slovenski kraj, ki je takrat sledil progresivnim načelom funkcionalističnega urbanizma, projektiral je sodobno mestno kopališče, kompleks Fazanerije …
Kvalitativni preskok – v napačno smer
Predvojni svetovljanski modernizem (eno od soboških vil je projektiral kar v Parizu, kjer je delal v biroju slovitega Le Corbusiera) je Novak dokaj zložno prelil v povojno racionalnost, njegova arhitektura je eden od lepih primerov kontinuitete med tridesetimi in petdesetimi. Po vojni se je izkazal s postavitvijo Kina Park, niza stanovanjskih blokov ob Ulici Štefana Kovača, njegovih je nekaj spomenikov, skupaj čez dvajset raznovrstnih stvaritev, od katerih nekatere sežejo v slovenski vrh. Za vse Novakove zasnove so značilni prostori med zunaj in znotraj, balkoni, terase, lože, zimski vrtovi, ploščadi …, prostorske možnosti, ki zgradbe in urbanistične celote pravzaprav šele naredijo polno uporabne. Iz dveh glavnih kubusov sestavljeni Kino Park (danes je v njem osrednja mestna dvorana) na primer odlikuje logično, ubrano sosledje vhodnih prostorov, ki obiskovalcem omogočajo postopen prehod do dvorane in srečevanje, druženje pred in po predstavi. Pokritemu zunanjemu stopnišču in terasi sledi notranji prostor za prodajo kart, temu razsežna avla z zasteklenima stranskima stenama, v rahlo dvignjeno dvorano obiskovalec vstopi čez širok predprostor z oblazinjenimi klopmi ob steni. Za današnje tovrstne zgradbe domala nepredstavljivo razkošje in ni čudno, čeprav je vseeno škandalozno, da se je neki brihtnež pred leti domislil, da bi veliko avlo lahko uporabili za prodajni salon avtomobilov in svojo idejo tudi uresničil (danes je tam k sreči vzpostavljeno prvotno stanje).
Kakšen konkretni in simbolni učinek ima arhitektura na uporabnika, sem jasno občutil kot dijak soboške gimnazije, takrat domujoče v zgradbi Novakove Osnovne šole. Tako njena notranjost kot njen smiselno zaokroženi zunanji ambient sta poudarjala pomembnost, tehtnost tamkajšnjega dogajanja, že sam prihod v šolo, čez prostrano, z drevesi obdano ploščad pred njo, je bil nekakšna iniciacija, posvetitev pred vstopom. Dobro, pozneje se je tam dogajalo tudi marsikaj neposvečenega, šola kot šola pač, a kakšna je razlika med dobro in povprečno zasnovano šolsko zgradbo sem občutil po neljubi selitvi iz Novakove stavbe, iz katere so nas, najbrž v izogib elitizmu, v duhu prihajajočega usmerjenega izobraževanja, preselili v sodobno »tovarno učenosti«, ki smo jo delili z dijaki poklicnih šol. Šlo je za resničen »kvalitativni preskok«, a žal v napačno smer.
Pogled bodočega človeka
Na Novaka lahko gledamo kot na predstavnika pogumnega, vizionarskega modernizma, arhitekta, ki je včasih celo izzivalno posegal v prostor in mu je bilo to (sprva kot mestnemu arhitektu, po vojni kot direktorju okrajnega Projektivnega biroja) tudi omogočeno. V začetku je za nekatere svoje rešitve moral iskati opravičila, odločitev za lecorbusierovske stebre, ki jih je večkrat uporabil, je na primer utemeljil z nevarnostjo »talne vode«. Pozneje je postal tako samozavesten, da je razmišljal o tem, da bi svoj niz nizkih blokov ob Ulici Štefana Kovača (danes bi jim najbrž rekli »vila bloki«) urbanistično uravnotežil tako, da bi podrl vsako drugo hišo na nasprotni strani ceste ter s tem omogočil korespondiranje zelenih površin med zgradbami. Se je pa očitno zavedal, da njegova arhitektura in urbanizem (razen v primeru razgledanih naročnikov vil) pravzaprav še nimata pravega naslovnika. Tolažil se je s tem, da ta še pride, da ga bodo porodili novi časi, morda že naslednja generacija. Do določene mere se je to gotovo zgodilo, a potem se je njegov želeni »bodoči človek«, namesto da bi naredil še korak, dva naprej, kar nekam izgubil, se oklenil starih vzorcev, zaradi katerih razkorak med projektirano »praktičnostjo in lepoto« na eni in dejansko potrebo uporabnika na drugi strani ni bil nikoli presežen. Zato se zdi, da Novakov projekt »nove Sobote« sodi med tiste bolj utopične, nasedle na plitvinah stvarnosti. Recimo, da se je z njegovo vizijo zgodilo nekaj podobnega kot z Vilo Keršovan, ki sem jo omenil na začetku (danes v njej domuje krščanska adventistična cerkev), a vendar večina pričevalcev o njegovi arhitekturni ustvarjalnosti še vedno stoji in nekateri so, hvala bogu, še v dobrem stanju.
Razstavo v Galeriji Dessa sta pripravila arhitekta Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger, z Novakovim delom pa se je v preteklosti največ ukvarjala umetnostna zgodovinarka Metka Hari. In zelo pomembno bi bilo, da bi razstavo videli tudi tam, kjer za ohranitev predstavljene arhitekturne dediščine lahko storijo največ. A kaj, ko so razstavišče soboškega Projektivnega biroja, v katerem so nekoč gostili takšne dogodke, spremenili v gostinske lokale.
***************
V ponedeljek, 13. oktobra, bo ob 19. uri ob predavanju avtorjev razstave Mete Kutin in Tomaža Ebenšpangerja voden ogled razstave.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014