Moč besede
V mestu so zgradili novo kopališče, ki naj bi pomenilo »glavni vir preživetja«, možnost za razcvet in odlično priložnost za zaslužek. Cena stavb in zemljišč narašča, brezposelnost se zmanjšuje. Potem pa nekega dne kopališki zdravnik Stockmann ugotovi, da je voda v kopališču zastrupljena, zdravju nevarna, saj se vanjo stekajo onesnaženi izviri, s tem pa so pojasnjeni izbruhi raznih bolezni pri obiskovalcih prejšnje leto. Tega odkritja je vesel, saj je prepričan, da mu bodo vsi meščani hvaležni, ker bodo lahko zadevo razčistili, kot je treba, in zgradili nov vodovod. Navdušena sta tudi urednik lokalnega liberalnega časopisa »Ljudski poročevalec« Hovstad in novinar Billing, ki vidita v razkritju te zgodbe priložnost za večjo čistko, saj nameravata z objavo Stockmannovih izsledkov razkrinkati prave krivce: to so tisti, ki so dovolili, da se vodovod zgradi narobe, »vsi bogati, njihova imena so že dolgo znana v mestu, vladajo in ukazujejo nam vsem«. Zmerno navdušen je tudi tiskar Aslaksen, predstavnik malih obrtnikov in trgovcev, ki bo Stockmannu s svojim zaledjem trdne, kompaktne večine rade volje dajal podporo, če le s tem ne bi preveč razdražil »oblasti in tistih, ki imajo moč«. Veliko manj pa je navdušen župan mesta, Stockmannov brat in predsednik uprave zdravilišča. In ko pride razložit v redakcijo časopisa, da sanacije niso pripravljeni financirati bogati delničarji, ampak bi jo morali plačati iz občinske blagajne, se začnejo zadeve zelo hitro obračati v povsem drugo smer. Na zborovanju, kjer želi Stockmann someščanom vse pojasniti, ga ožigosajo kot sovražnika ljudstva, njega in hčerko vržejo iz službe, na koncu pa postane še žrtev insinuacije, da si je celotno zgodbo o zastrupljeni vodi izmislil, ker je hotel tako doseči znižanje cene delnic, ki jih je (sicer iz povsem drugih nagibov in na svojo pest) pokupil njegov tast Morten Kiil.
Zveni znano, kajne? Res ni potrebno prav veliko fantazije ali truda, da iz Sovražnika ljudstva zaštrlijo prav vsi družbeni mehanizmi, ki so še danes, skoraj sto trideset let po nastanku Ibsenove drame, enako pereči in moteči. Korupcija; zatiskanje oči pred resnico v prid materialni koristi; podpora kratkoročni koristi na račun dolgoročne vizije; idejna podkupljivost in obračanje po vetru medijev; hlapčevska logika ljudstva; zapadanje všečni logiki »kruha in iger«. Res zveni znano.
Tudi režiser Dušan Mlakar je verjel v moč Ibsenovih besed, zato je v novogoriški postavitvi poskrbel predvsem za to, da čim bolj pridejo do izraza. Tako je nastala idejno in vizualno čista, pregledna, eksaktna, lucidna predstava, ki kljub svoji formalni nepretenciznosti gledalca v celoti angažira. Mlakar se namreč ni prav nič opredeljeval, s tem pa je omogočil, da so vse osebe zaživele v svoji polnosti. Kot nam je torej Stockmann blizu, kadar je simpatičen, prepričljiv in neubranljiv v svojem zasledovanju resnice in veri vanjo (Branko Šturbej zgradi ta lik prav na žaru in privlačnosti njegove neomajne vere), pa se ob njegovi trmi, ki postavlja dobro družbe pred dobro družine, za hip vprašamo, kako bi sami ravnali v tej situaciji. Kot smo razočarani nad Hovstadom in Billingom (Gorazd Jakomini in Miha Nemec njuno moralno omahljivost naslikata suho in plastično), ko zdravniku obrneta hrbet, se spet za hip vprašamo, kako bi/smo sami ravnali, ko bi župan zahteval, da se odločimo med gotovo kratkoročno koristjo (pa čeprav stoji na še tako gnilih nogah) in negotovo dolgoročno investicijo. Kot smo zgroženi nad izdajstvom tiskarja Aslaksena (poudarjeno medli Milan Vodopivec), pa se nam zazdi, da smo prav o njem brali danes zjutraj v časopisu. Kot ne razumemo povsem, zakaj postavi Kiil (neizprosni Ivo Barišič) svojega zeta z odkupom delnic pred tako mučno dilemo, je njegova logika vseeno dovolj prepričljiva. Zato pa povsem razumemo, a se (upajmo) morda manj strinjamo z županovo logiko, ki s svojo demagogijo v prvi vrsti skrbi za svojo lastno korist (v nekoliko pretirano grozeči in enoplastni interpretaciji Radoša Bolčine).
In tako tisti, ki stojijo Stockmannu in njegovim idealom nasproti, niso karikature, ampak naši someščani – in mi sami. Mlakar da to najočitneje vedeti s preprosto, a nadvse učinkovito rešitvijo, ko zborovanje prestavi v dvorano: s tem se gledalci znajdejo v vlogi zborovalcev in so posredno sokrivi za Stockmannov propad.
In čeprav na Stockmannovi strani do konca vztrajajo njegova žena (razumevajoča Helena Peršuh), goreče vdana hčerka (preprosto naravna Nina Rakovec) in kapitan Horster (Jože Horvat), ki se je od politike že zdavnaj distanciral, je Ibsenovo sporočilo v svoji neizprosni logiki in doslednosti precej radikalno. Stockmann namreč ugotovi: »Stvar je v tem, vidite, da je najmočnejši mož na svetu tisti, ki je najbolj sam.« Kako srhljivo spoznanje za naš čas.
Pogledi, december 2010