Medli Mefisto
Uprizarjati Mefista Klausa Manna, to v osnovi pravzaprav poučno zgodbo o igralcu Hendriku Höfgenu in njegovem vzponu v času nacizma, v kateri se avtor naslanja na lik resničnega znamenitega igralca Gustava Gründgensa, ne gre brez jasnega premisleka ustvarjalcev o tem, s čim lahko nagovori današnjega gledalca. In ti dajo, kot je razvidno iz članka avtorice dramatizacije Žanine Mirčevske, zelo jasno vedeti, na katere probleme so želeli opozoriti: osrednje naj bi bilo vprašanje, kje so meje umetnikove »pravice do neodgovornosti«, torej ali sme umetnik ustvarjati brez kritične refleksije oziroma ali mora biti družbeno angažiran ali se lahko sklicuje le na svoj nagon po ustvarjanju; na današnje čase pa naj bi se ustvarjalci neposredno navezali z diagnozo duha časa, kajti: »Žal živimo v času, ko se lahko samo še vprašamo: Kje so intelektualci našega časa?« Oba premisleka nudita za današnji čas gotovo dovolj relevantno izhodišče, prvi bolj univerzalno, drugi nadvse aktualno.
V ta namen je bila predvidoma narejena tudi nova dramatizacija, ki je precej bolj asketska kot tista znana Arianne Mnouchkinove; ta je vsebovala bistveno več konteksta, s tem pa tudi oseb in stranskih zgodb. Fokus nove verzije, ki nosi podnaslov »drama o karieri«, naj bi bil tako predvidoma v kar največji meri usmerjen na zgodbo samega Höfgena in najnujnejše like, ki spremljajo in osvetljujejo njegov strmi vzpon po družbeni ter padec po moralni lestvici. V ospredje je postavljena njegova nepotešljiva ambicioznost, zaradi katere je slep za vse drugo, tako za čustva kot za usode drugih ljudi in še bolj za tektonske spremembe v družbi. Ko nezadržno stopa svojemu cilju – biti prvi igralec v Nemčiji – naproti, se ne meni za posledice svojih dejanj: tako pusti propasti svoj zakon z bogato dedinjo Barbaro Bruckner (Daša Doberšek), v katerega je šel iz preračunljivosti, (nekajkrat) izda in zlorabi kolega Otta Ulrichsa, ki mu je obljubljal pomoč pri ustanovitvi komunističnega kabareta, (nekajkrat) poniža nacističnega kolega Hansa Miklasa ter nenehno zlorablja brezmejno vdanost dramaturginje Angelike Sielbert (Romana Šalehar) in družbeno podrejeni položaj temnopolte ljubice Juliette (Maša Kagao Knez). In tudi ko je primoran zaigrati na odru z ljubico ministrskega predsednika, obupno igralko Lotte Lindenthal (Maruša Geymayer - Oblak), ki jo je nekoč zaničeval, je očitno sprijaznjen s tem, da namen posvečuje sredstva. Mirčevska spelje zaključek z nenadnim sesutjem, ko se – po soočenju z Ulrichsovim samomorom, po spoznanju, da je pripomogel k Miklasovi smrti, in ob zavesti, da je svojo umetnost dokončno prodal politiki – Höfgen skrušeno ponavlja: »Samo igralec sem! In to je to …«.
Miler je dramatizacijo še dodatno očistil in zlasti proti koncu skrajšal; dogajanje je postavil na simbolno prazen oder z nekakšnim bleščečim ringom na sredini, kar mu omogoča nekatere zanimive (čeprav ne vedno dosledne) mizanscenske poudarke: Höfgenova bodoča nevesta na primer v ta krog (svet) dobesedno skoči; hrepeneča Angelika okrog njega nenehno kroži in vanj le nekajkrat direktno poseže, na koncu pa se Höfgen tudi z njo poroči iz oportunizma (na videz sta pač idealen arijski par).
A čeprav je zgodba, kot jo Miler vešče vodi iz prizora v prizor, dovolj pregledna, se zdi, da nekaj manjka – in izkaže se, paradoksalno, da je to prav dovolj definiran lik Mefista oziroma Höfgena. Höfgen, kot ga postavi Miler in odigra Dario Varga, namreč ni lik iz enega kosa, ves prežarjen od svoje ambicije, kameleonsko prilagajajoč se trenutni situaciji, z masko na obrazu, katerega končni zlom je zato toliko bolj grozljiv, pač pa se igralsko vzpostavlja v vsakem prizoru sproti, negotovo, proti koncu postaja tudi navzven očitna razvalina, s čimer je onemogočena srhljivost njegovega spoznanja. Njemu nasproti Miler postavi svet politike, ki je prikazan izrazito groteskno, z likoma Lotte Lindenthal in Ministrskega predsednika (Boris Kos) pretirano bleščavo, lažno, kičasto, spervertirano (tudi kostumsko); v tolikšni meri to, žal, izgubi ostrino in izzveni le kot opozorilo na povezavo med ritualnim značajem politike in gledališča, kar pa ostaja na nivoju estetskega učinka in ne seže globlje. Pri takem konceptu se zato zgodi, da so dosti bolj zanimiva, intrigantna in provokativna stališča in usode drugih, zlasti Ulrichsa in Miklasa, kot ju s posebnim angažmajem in prepričljivostjo upodobita Robert Prebil in Matija Vastl.
Mefisto v Mladinskem gledališču se dotakne gledalca le v nekaterih detajlih, replikah, elementih ali prizorih, kot je na primer očitno vmešavanje politike v umetnost ob samovoljni nastavitvi umetniškega vodje gledališča ali prizor, v katerem Höfgen nonšalantno izda kolega Ulrichsa in njegov iskreni politični angažma s svojim nastopom spremeni v prazno pozerstvo. Ne uspe pa mu vzbuditi premisleka o obeh izpostavljenih izhodiščnih vprašanjih – ne o mejah umetnikove pravice do neodgovornosti, še manj pa o perečem vprašanju, kje so intelektualci našega časa.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011