Arhitekturna razstava Pod skupno streho; fotografska razstava Socialistični modernizem
Med utopijo in stvarnostjo
Razstavo v Mao njeni snovalci predstavljajo kot »zgodovino arhitekturnih idej, idealov, ambicij in vizij« in vabi k razmislekom o naravi našega arhitekturnega okolja, politiki na področju javnih prostorov ali njeni odsotnosti, skrbi za servisiranje skupnih potreb, predvsem pa k primerjavam med načrtovanimi in izvedenimi projekti, med ustvarjalno močjo izstopajočih posameznikov in možnostmi, ki so jih ti imeli, ko je šlo za materializacijo zamisli. Štirideset predstavljenih del izvira nekako iz šestih desetletij, od dvajsetih do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Najbolj vznemirljiv aspekt razstave se mi zdi zaznani razkorak med načrtovanim in realiziranim, med vizijami in realnostjo, ki je bolj ali manj opazen v celotnem obravnavanem obdobju. Ta razkorak se je dogajal na račun naše stvarnosti, rezultante raznorodnih cehovskih, ekonomskih, političnih, družbenih silnic, ki so v različnih obdobjih odločilno določale dogajanje na tem področju. Brez teh pri arhitekturi tako in tako ne gre, seveda pa ni vseeno, koliko spodbudno ali zaviralno učinkujejo. V različnih obdobjih se je njihov vpliv kazal na različne načine in zdi se, da je bil še najmanj hromeč v tridesetih in v sedemdesetih letih, v obdobjih, ko smo sicer živeli v različnih družbenoekonomskih sistemih.
Trideseta pritegujejo predvsem s takrat realiziranimi modernimi, funkcionalističnimi gradnjami, kot so na primer mariborska avtobusna postaja z elegantno oblo nadstrešnico (Černigoj) in sodobni kopališči Mariborski otok (Hus in Czeike) in Radovljica (Vurnik) z dinamičnim skakalnim stolpom. Videti je, da je bil takratni ustvarjalni zagon solidno usklajen s podjetniškim, kar je omogočalo za naš prostor nenavadno progresivne gradnje (takrat se je zgodil tudi ikonski Nebotičnik). Da pa se je pri ambicioznejših projektih zatikalo tudi takrat, kažejo Rohrmanovi načrti novega ljubljanskega kolodvora iz leta 1931, ki ga lahko občudujemo le na papirju. Ugotovimo lahko, da pravzaprav ne zaostaja veliko za trenutno aktualnimi načrti pozidave tega območja.
V trideseta sodi tudi nekaj velikih Plečnikovih projektov, ki pa so, spričo izrazne moči in specifične nazorsko-estetske orientacije našega mojstra, zgodba zase. Posebno doživetje je že ogledovanje njegovih natančno, do zadnjega detajla izrisanih načrtov, med zanimivejšimi deli razstave pa so gotovo njegove zamisli Tržnic in Novega magistrata nasproti njih. Drugi del projekta naj ne bi bil realiziran zaradi izbruha druge svetovne vojne.
Dovolj povezan s Plečnikom je Vurnikov projekt, »arhitekturna polemika« s snovalcem zgradbe NUK. O njem smo lahko že večkrat slišali in brali, zdaj pa si lahko ogledamo načrte in maketo, primerjamo, si ustvarimo svoje mnenje o prednostih in slabostih obeh rešitev.
Najmlajši med predstavljenimi Plečnikovimi projekti, brez zadržkov bi ga lahko imenovali vizija, je tisti za »katedralo naše svobode«, za poslopje Zbora Ljudske republike Slovenije v Ljubljani. Mojster ga je zasnoval dve leti po vojni, bilo pa bi daleč najvišja zgradba v naši prestolnici, impozantna tako po lastnem videzu kot zaradi celostne urbanistične umestitve v prostor na robu Tivolija, ob izteku parkovno preurejene Šubičeve ulice. Učinek realizacije teh načrtov bi bil neprimerljiv z vsemi javnimi gradnjami v našem prostoru, resnično monumentalen, usklajen z Vidmarjevo vizijo o »novih Atenah, novi Florenci«, tak, da bi gotovo močno učinkoval na nacionalni karakter porajajoče se nacije. Ampak ... Namesto tega smo dobili veliko skromnejšo zgradbo današnjega parlamenta (Glanz), kako je z nacionalnim karakterjem, pa tako ali tako vemo.
Med zanimive nerealizirane projekte s konca tridesetih sodi krožni stekleni paviljon s panoramsko restavracijo, načrtovan za Ljubljanski velesejem ob Celovški cesti. Tudi tega je zasnoval omenjeni arhitekt parlamenta, kar odpira vprašanje kontinuitete in diskontinuitete v načrtovanju naših javnih gradenj. Opazimo lahko, da zamenjava sistemov ni prinesla kakšnih radikalnih rezov, da so predstavljeni arhitekti večinoma delovali še naprej, da so se brez drastičnih sprememb nadaljevale nekatere predvojne gradnje (Moderna galerija, 1939–48, Ravnikar). Prišlo je tudi do realizacije nekaterih predvojnih načrtov, na primer na Le Corbusierjevi doktrini zasnovane Osnovne šole I v Murski Soboti (Novak), pri kateri pa opazimo, da na izvedene podstavke na pročelju niso namestili načrtovanih kipov.
Pri tem projektu so všečno zasnovano pohodno streho raje funkcionalno nadomestili s še enim nadstropjem, kar je zgolj eden od primerov okrnjene realizacije predstavljenih na razstavi. Raznorodnim zahtevam stvarnosti je bilo tako treba žrtvovati dvaindvajset od šestindvajsetih načrtovanih dežnikastih paviljonov na Gospodarskem razstavišču (Mihelič), pokrite objekte za zaščito antičnih spomenikov v Šempetru (Černigoj), celostno ureditev območja Kliničnega centra (Kristl), polovico višine Ravnikarjevih stolpnic na Trgu revolucije, danes Trgu republike ...
Ta velik, tudi politično intoniran projekt je točka, ob kateri se je morda primerno ozreti še po drugi aktualni razstavi, po predstavitvi fotografske serije Romana Bezjaka Socialistični modernizem v Galeriji Photon. Naš v Nemčiji živeči fotograf je zadnjih pet let ovekovečal velike javne zgradbe v mnogih nekdanjih socialističnih državah na evropskem kontinentu. Njegov »nepristranski pogled« kaže vso raznolikost obravnavanega arhitekturnega pojava, vidimo tako značilne ogromne sive bloke kot masivne, z grobim kiparskim okrasjem zaznamovane stavbe, posvečene slavljenju »novega človeka nove dobe«, nekaj pa je tudi čisto zanimivih, kvalitetnih arhitekturnih dosežkov. Po eni strani kaže Bezjak razpadajoče kolose sredi zanemarjene okolice, po drugi zgradbe, solidno vkomponirane ali izgubljene v novi realnosti drugačnega družbenega sistema, vidimo pa tudi nekaj drznih, všečnih, avantgardnih arhitekturnih rešitev. Gledamo stavbe, ki s svojo monumentalnostjo, dehumaniziranostjo »požirajo« človeka in takšne, ki so plod golega funkcionalizma, odsevi utopičnih stremljenj ali čisto preprosto modernistična arhitektura v univerzalnem smislu. Ob tem se nam utegne poroditi primerjava med tovrstnim arhitekturnim snovanjem na vzhodu in zahodu (dovolj je, da se zapeljemo čez mejo in si ogledamo betonsko puščavo kakšnega tržaškega blokovskega naselja) in ugotovitev, da je modernizem v veliki meri en sam. Ponekod ga je pač navdihovala ideologija funkcionalizma, učinkovitosti, čim temeljitejše izrabe prostora, drugje »skrb za zadovoljevanje potreb delovnega človeka«. To, kar se je med obema vojnama začelo z arhitekturnim tekmovanjem med stalinistično Sovjetsko zvezo in rockefellerjevsko Ameriko, se je na neki način, v prirejeni obliki, nadaljevalo po drugi vojni ...
Na Bezjakovi razstavi lahko ugotovimo, da je bil slovenski prispevek k »socialističnemu modernizmu« precej bolj sproščen od nekaterih drugih. Fotografija ljubljanske zgradbe Slovenijalesa na primer deluje domala kot vdor Zahoda, saj je povsem primerljiva s tamkajšnjimi sočasnimi gradnjami. In če se zopet vrnemo k Ravnikarjevemu projektu za Trg revolucije, predstavljenemu na razstavi v MAO, ugotovimo, da smo tudi s tem imeli kar srečo. Takrat so za ta reprezentativni prostor namreč obstajale tudi možnosti kakšnih »albanskih ploščadi«, posejanih s socrealističnimi kipi, a resda kombinirane s stolpnico lecorbusierjevskega tipa (Tepina). Izbrana Ravnikarjeva rešitev, podprta s sproščenimi perspektivičnimi študijami v duhu šestdesetih, kaže, da je (ne glede na travmatično vprašanje, kdo ali kaj je za polovico znižal simbolni stolpnici na robu trga) nad ideologijo prevladala odprtost in pragmatizem, kar konec koncev dokazuje tudi dejstvo, da se je Trg revolucije v novih časih brez hujših težav prelevil v Trg republike (kipa na njegovem obrobju sta nameščena tako, da ju malokdo opazi).
Za šestdeseta, predvsem pa sedemdeseta leta se zdi, da je bila naša arhitektura izrazito evropsko primerljiva in sveža. Iz tega obdobja je nujno omeniti vsaj Stanka Kristla, njegov otroški psihologiji prilagojeni vrtec Mladi rod v ljubljanskem Savskem naselju in skoraj futuristično učinkujoče projekte bolnišnic (Klinični center, prva faza Splošne bolnišnice Izola). Pomembna zgodba so tudi sonaravne gradnje, kot sta bovški hotel Alp (Lajovic) in Počitniško naselje Velika planina (Kopač), katerih linijo nadaljuje poznejši Centralni objekt partizanskega Roga (Jugovec), ki sonaravnosti pridruži še navezavo na ljudsko stavbarstvo in medvojne zgradbe iz Baze 20.
Še ena razstava, ob kateri lahko vzdihujemo zaradi na njej predstavljenih nerealiziranih možnosti in spoznavamo, da so problemi naše arhitekture, njenih (ne)realizacij, pravzaprav odsev problemov naše družbe nasploh.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013