Med racionalnim in intuitivnim, vmes pa barve, barve, barve ...
Bralcem jugoslovanskega tiska je priimek Reisinger morda znan kot podpis na karikaturah v zagrebškem Vijesniku. Ne, moram vas razočarati, pravi Dan Reisinger, Oto Reisinger ni v sorodu z mano, je pa moj prijatelj in veliko sva se presmejala na račun govoric, ki so krožile po Zagrebu, ko sem se tam mudil na obisku: »Veš, da je Ota Reisingerja prišel obiskat brat iz Izraela.«
Dan Reisinger se je rodil v vasici Kanjiža v Vojvodini in njegova zgodba je vredna Spielbergove režiserske taktirke. Med drugo svetovno vojno se je, takrat na pragu najstniških let, skrival na podstrešju pri nejudovskih sorodnikih (očeta so kot Juda odpeljali v delovno taborišče, od koder se ni več vrnil), po vojni pa se je s preživelimi sorodniki izkrcal v Haifi, kjer so jih kot prišleke nastanili v prehodnem kampu. In prav tam, pod šotorskimi krili, jih je obiskala vladna delegacija, ki je v slikah mladega Dana Reisingerja prepoznala talent in ga usmerila k študiju na jeruzalemski umetnostni šoli Bezalel (danes akademiji). Menda sem bil pri šestnajstih najmlajši študent, pripoveduje Reisinger, ki kot prevladujoč vtis prvih petnajstih let svojega življenja na Balkanu, ki je vplival na poznejšo kariero oblikovalca in likovnega umetnika, navede barve. »Moj oče se je ukvarjal s pleskanjem hiš, pozimi, ko zaradi mraza ni bilo dela, pa je slikal miniaturice. Bil je samouk, a je imel slikarski dar.«
Ko je ladja z judovskimi ubežniki iz Evrope pristala ob izraelski obali, je Dan Reisinger doživel kulturni šok. Najprej zaradi hebrejske pisave, ki jo je dotlej poznal le iz verskih knjig, v novi domovini pa so jo uporabljali za vsakdanje sporazumevanje. Prav njegov neobremenjeni odnos do hebrejskih črk mu je pri oblikovanju tipografij in logotipov najbrž prišepetoval drznejše rešitve, kot bi se jih domislili njegovi kolegi. »Nova država je potrebovala vse, na vseh področjih vizualnega komuniciranja je bilo treba narediti zelo veliko,« se spominja Dan Reisinger. In pogrešal je barve! Razen nebeške modrine neba je bilo v Izraelu vse medlo, že v Palestini pod britanskim protektoratom so prevladovali peščeni in črni odtenki, izraelsko oblikovanje, pravzaprav oblikovanje nasploh kot pojem niti še ni obstajalo. Na Bezalelu so imeli en sam predmet o oblikovanju plakatov, to mi je bilo všeč, ker je vsebovalo duha praktičnosti, pravi Reisinger. Z oblikovanjem logotipov in celostne podobe izraelskih podjetij (med drugim je v drugi polovici sedemdesetih let zasnoval celostno podobo za izraelsko letalsko družbo El Al in nacionalno gledališče Habima) in ustanov je po svojih močeh pomagal pri zgraditvi nove države, je prepričan. Tako je izživel svojo racionalno plat, zaradi katere se je na gimnaziji v Vojvodini odlikoval v matematiki, fiziki in preostalih naravoslovnih vedah. Razum je bil pri njegovem oblikovalskem delu od nekdaj v dialogu s subtilnejšo umetniško žilico. »Racionalno in intuitivno sta pri meni od nekdaj v interakciji,« pripoveduje Reisinger. »Zato sem vedno imel dva studia – v enem sem izdeloval stvari po naročilu, ki so rabile družbenemu namenu, v drugega pa sem se zapiral in slikal samo zase.« Zdaj je prvega, tistega, v katerem so med drugim nastali ovitki za zdravila izraelske farmacevtske družbe Teva (to v hebrejščini pomeni narava), in to v logični razvrstitvi na deset skupin, glede na del telesa, katerega bolezni naj bi zdravila odpravljala, že zaprl. Ostaja pa mu drugi, umetniški, v katerem z obale pri Tel Avivu zre v morske valove. To pa ne pomeni, da se mu pogledi izgubljajo v sinji neskončnosti in se rahlja vez z družbo, v kateri živi: Dan Reisinger še vedno izdeluje tudi družbeno angažirane plakate, to je začel v šestdesetih. Takrat je njegov plakat z napisom Let my people go! kot poziv sovjetski vladi, naj ne ovira izseljevanja sovjetskih Judov v Izrael, postal nepogrešljiv spremljevalec vseh demonstracij v judovskih skupnostih po svetu, predvsem v Združenih državah. Reisinger se je sklenil za Jude v Sovjetski zvezi zavzeti, ko je stik z njim poskušal navezati neki Schwarz iz Moskve, ki mu je poslal fotografije svojih slik na temo eksodusa izvoljenega ljudstva. Svetovna judovska srenja pa je ravno nekako takrat, leta 1969, z zadržanim dihom spremljala proces v Leningradu, kjer so na zatožno klop posadili pripadnike tajnega sionističnega gibanja, ki so ugrabili letalo, da bi z njim iz SZ pobegnili v Izrael.
Večina Reisingerjevih družbeno angažiranih plakatov je nastala iz njegovih lastnih vzgibov in brez naročnikov. Nazadnje ga je k izrekanju v plakatnem formatu spodbodel genocid v Darfurju, njegov plakat so prodajali tudi v Združenih državah. Sovjetska zveza, takrat že nekdanja, in dogajanje v njenih republikah ga je navdihnilo za še en odmeven plakat: na pragu devetdesetih let je na vnovično razširjanje fašizma opozoril z vizualno izjemno učinkovito rdečo zvezdo z razpokami, ki so sestavljale svastiko. Ker pa živi na Bližnjem vzhodu, kjer politične vesti ljudje hočeš nočeš prežvekujejo z vsakim obrokom in kjer se politika nemalokrat zelo nasilno vmeša v vsakdanjik, je bilo neizogibno, da na plakatih obdela tudi dogajanje iz neposredne bližine. Živali, ki se, ko jih pobliže pogledaš, izkažejo za ne preveč posrečene, če ne že kar degenerirane mešanke med ovcami in volkovi, so grafični prikaz palestinsko-izraelske prebivalstvene mineštre, ki ne prija nikomur, je prepričan Reisinger. Tried everything… except separation (Poskusili smo vse… razen ločitve) je zato zapisal spodaj in ponudil po njegovem edino mogočo rešitev: belo jagnje in črnega volka, ki stojita vsak na svoji strani ograde in gledata vsak v svojo stran, ovca milo in nedolžno, volk pa renči. Z vprašanjem, kdo je v Izraelu volk in kdo ovca, bi tvegali, da bi se človek, ki velja za enega največjih izraelskih oblikovalcev in je s svojim delom vsaj na meji, če ne delno kar v risu umetnosti, in se v skoraj dveurnem pogovoru izkaže za lucidnega in duhovitega sogovornika pri izčrpnem naboru tem, razkril kot lahkoveren porabnik proizvodov izraelske propagandne mašinerije … Za nekatere stvari je bolje, da ostanejo neizgovorjene. Toda vsaj za holokavst, od katerega je minilo že več kot šest desetletij, se zdi, da ne sodi v to kategorijo. Povprečnemu evropskemu poznavalcu umetnosti, ki nima judovskih korenin, se utegne zazdeti čudno in že kar nadležno, koliko izraelskih umetnikov se po vsem tem času še vedno ukvarja s holokavstom. Dan Reisinger ni izjema, saj je o tej temi prispeval relief v muzeju holokavsta Yad Vashem v Jeruzalemu. Zakaj? Ha, zakaj, zakaj, vam bom povedal, zakaj, se razburi dotlej uglajeni in prisrčno zgovorni gospod, ki med novinarskim pogovorom uživaško grizlja pršut in sir, drobi kruh in tu pa tam naredi požirek refoška. »Holokavst je bil največji zločin v zgodovini človeštva, najhuje pa je, da je bil organiziran in brezhibno izveden! Ni je družine, ki ne bi med vojno izgubila vsaj enega člana, ki je končal v pečeh! Tudi mojega očeta so ubili, sploh ne vem, kje je njegov grob.« Holokavst je odtisnil pečat na judovsko ljudstvo in je rana, ki skeli še danes, spravljiveje in v tišjem tonu nadaljuje, zdi se, da tudi svetilke na enem od ljubljanskih trgov v jesenskem večeru bolj spokojno migetajo. Nikoli ne smemo pozabiti na holokavst, ves čas je treba opominjati – da se ne bi ponovil, pravi. »Pametni se uči na tujih napakah, neumni na svojih.«
Pogledi, 1. december 2010