Manj luči, vedno več glasbe
Manj luči, naslov festivala Slowind 2012, se da razumeti na dva načina: v kontekstu aktualnega jesenskega letnega časa, lahko pa tudi širše, kot refleksijo rušilne stihije plehkosti in skrb zbujajoče tendence globalnega in lokalnega dušenja kulture. Dogodek pa je pokazal, da luč vendar je in da kljub dolgoletni prisotnosti na slovenskem koncertnem odru festival Slowind ne kaže zatemnitve, kvečjemu se kaže kot čedalje bolj pomemben promotor in gibalo sodobne glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, je torej zgodba v ustvarjalnem crescendu.
Odprt in premišljen vsebinski lok festivala, ki ga je letos zasnoval nemški skladatelj in zadnja leta tudi dirigent Matthias Pintscher (rojen 1971), se je sprožil na predvečer festivala z izvedbo njegovega še zelo svežega Koncerta za violino in orkester (praizvedba je bila lani) v sijajni izvedbi ameriškega violinista Davida Fulmerja v okviru sporeda koncerta Modrega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije, po zaključku festivala pa še abonmajskega koncerta Simfoničnega orkestra RTVS, na katerega so poleg del Pintscherja in dve desetletji starejšega Wolfganga Rihma uvrstili še več nov(ejš)ih slovenskih skladb.
S šestimi koncerti festivala Slowind – Pintscher jih je naslovil Svetloba, Nočni koncert, Zimmermann / Schumann, Schumann danes, Somrak in Mrk – je snovalec opozoril na nesmiselnost stigme o (ne)kompatibilnosti glasbe, ustvarjene pred in v njem. Obe »v svoji esenci dosegata isto«: bogatita in plemenitita človekov intelektualni in čustveni svet. V ta kontekst enosti in vzajemnosti glasbe je s precej uspeha spravil v sožitje Pierra Bouleza (1925) in W. A. Mozarta (1756–1791), Franza Schuberta (1797–1828) in svoja lastna dela, pa Roberta Schumanna (1810–1856) ter »radikalca« Bernda Aloisa Zimmermanna (1918–1970), nasprotnika parcialnega pojmovanja glasbe v kategorijah preteklika in sedanjika, ki ju je s tem postavil v smiselno zvezo: k Zimmermannovi abstraktno meditativni Sonati za violo solo, po vsebini in formi bližji koralni predigri kakor klasični sonati, pri kateri se s samosvojo pisavo, izhajajočo iz »večplastnosti naše glasbene resničnosti«, avtor zgleduje po kompozicijski tehniki Johanna Pachelbela (1653–1706), je Pintscher postavil ekspresivno romantično, v violskem timbru spisano Sonato za violino in klavir št. 1 v a-molu Roberta Schumanna, ki se je izkazala kot dober prehod k bachovsko strukturirani (sonate in partite za violino solo, suite za violončelo solo) in ravelovsko senzibilni (Tzigane) Zimmermannovi Sonati za violino solo. Z zasukom k raziskovanju abstraktne zvočnosti, v katero se je spustil s široko uporabo prijemov sodobne izvajalske tehnike, je prešel k Sonati za violončelo solo in k urejeni tonalnosti Klavirskega kvarteta v Es-duru Roberta Schumanna. Relativizacijo odnosa do časovnosti je Pintscher izpovedal že s prvim koncertnim večerom, z izvedbo Boulezovih Sur Incises za tri klavirje, tri harfe in tri tolkalce (1996–1998), dela, ki ga je avtor razvil iz klavirske skladbe, ki jo s členjenjem navidezno brezoblične strukture nadgrajuje v integralno zvočno sliko klavirju bližnjih inštrumentov in s katero ne nakazuje dokončnosti, temveč opozarja na dejavnik časa tako pri razvoju posamezne skladbe kot glasbe na sploh. Na relativnost časa je na sporedu istega večera namigovala tudi Mozartova Serenada, K 361, Gran partita (za 2 oboi, 2 klarineta, 2 basetna rogova, 2 fagota, 4 rogove in kontrabas), zlasti njen adagio, s skoraj schubertovsko romantičnimi kantilenami. Na podoben način, enkrat iščoč očitne stične točke, podobnosti ali nasprotja med posameznimi deli, drugič pa manj vidne vezi iz ozadja, je Pintscher povezal navidezno neujemajoče se vsebine v konsistentno zgradbo.
Poleg vrste uvrstitev del mednarodno uveljavljenih skladateljev – poleg omenjenih Bouleza, Zimmermanna in Pintscherja še Gérarda Griseya, Miroslava Srnke, Györgyja Kurtága, Davida Fulmerja, Olge Neuwirth in Kaije Saariaho – se odprtost Slowinda do tujih ustvarjalnih praks kaže tudi pri zanimivem, doslej največjem naboru tujih izvajalcev. Med njimi sta največ pozornosti pritegnila že omenjeni ameriški violinist (in skladatelj) David Fulmer s pomembno udeležbo pri več zasedbah festivala, še bolj pa Marisol Montalvo, ameriška sopranistka presunljive senzibilnosti, z glasom, ki dobesedno ne pozna višinskih, koloraturnih, dinamičnih ali kakršnih drugih ovir in se z lahkoto, vselej prepričljivo ponotranji s slogom skladbe, najsi gre za romantični Schubertov samospev Auf dem Strom (za sopran, rog in klavir), vokalni performans Nine Šenk Art za sopran in rog (ali Pintscherjeve vokalne skladbe Lieder und Schneebilder ter A twilight's song. Ob njiju je treba opozoriti na pianista Emanuela Torquatija, pa na do potankosti dognan nastop violinista Mirana Kolbla v Zimmermannovi zahtevni Sonati za violino solo … in seveda pihalnega kvinteta Slowind v sestavi Aleš Kacjan (flavta), Matej Šarc (oboa), Jurij Jenko (klarinet), Paolo Calligaris (fagot) in Metod Tomac (rog), ki je spiritus agens celotnega projekta, kot ansambel pa pogosto osnova za različne zasedbe na letošnjem festivalu. Med temi dosežki bi izpostavil oboista Mateja Šarca (Schumann, Adagio in Allegro) in flavtista Aleša Kacjana (Kaija Sarriaho, Lichtbogen). Izvedbam sodobnih del bi na splošno prisodil višjo, nekaterim tudi vrhunsko kakovostno raven.
Krsti slovenskih skladb
Seveda ne smemo prezreti predstavljenih dosežkov domačih, pretežno mladih avtoric in avtorjev: Nina Šenk je skladbo Art za sopran in rog zasnovala na mislih iz pisma Clare Schumann soprogu Robertu: gre za inventivno, impulzivno, v razponu od parlanda do (a)tonalnosti potegnjeno, tehnično ekstremno zahtevno, mojstrsko v človeški glas položeno glasbo. Slišali smo še Fabule za klarinet, violo in klavir Larise Vrhunc, delo zanimivih sozvočij in motoričnih modulov, senzibilne lepote in močnih refleksij, v dognani izvedbi klarinetista Jurija Jenka, violista Gartha Knoxa in pianista Emmanuela Torquatija.
Nina Šenk je krstno predstavila še The Journey za harmoniko in godalni orkester, delo prosojne zgradbe, minucioznega tretmaja solističnega parta, ubranih sozvočij in močnih efektov, ki ga je odlično izvedel Klemen Leben ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTVS pod taktirko En Shaa.
Na tem koncertu smo poleg Preobrazbe 2 Wolfganga Rihma in mladostniške stvaritve Matthiasa Pintscherja Pet orkestrskih del slišali tudi Sledi za simfonični orkester Tomaža Bajžlja ter Koncert za klarinet in orkester Vita Žuraja, ki ga je kot solist tehnično popolno, z veliko energije in skrbno izvedel Jože Kotar, vseeno pa gre za dela, ki ne kažejo posebne globine ali inventivnosti, zato pa solidno mero simfoničnega obrtništva.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012