Izbor iz sekcij Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma in Ekstravaganca
LIFFE 2013
Wakolda
(Wakolda), r. Lucía Puenzo, Argentina, 2013, 93 min.
V začetku oktobra je BBC objavil neverjetno zgodbo: Jennifer Teege je odkrila, da je njena biološka mati hči vodje koncentracijskega taborišča. Amon Göth, ki ga je mojstrsko upodobil R. Fiennes v Schindlerjevem seznamu, je bil torej njen dedek! Vsaj tako osupli so bili člani družine, ki je imela v lasti hotel v Barilochah, ko so izvedeli, kdo je (bil) brkati možakar, ki je prevzel zdravniško skrb za njihovo hči, pozneje pa še nosečo mater in njena prezgodaj rojena dvojčka. Film, ki ponuja strašljiv vpogled v anatomijo psihopatskega nacističnega znanstvenika Josefa Mengeleja, je bil posnet po istoimenskem romanu argentinske pisateljice Lucíe Puenzo, ki je film tudi režirala. Zgodba je nekoliko prirejena, a v grobem resnična, saj se je Mengele pod okriljem sorodno mislečih skrival vse do svoje naravne smrti leta 1979. A. T.
Zagrnjena zavesa
(Pardé), r. Džafar Panahi in Kamboziya Partovi, Iran, 2013, 106 min.
Film, ki je bil posnet v vili Džafarja Panahija na obali Kaspijskega jezera, na skrivaj in za zagrnjenimi zavesami, je osebnoizpovedni izdelek za filmske sladokusce, v katerem se prepletata dokumentarnost in fikcija. Nekateri kritiki so ga opisali kot krik na pomoč filmarja, ki zvezanih rok sedi in čaka, namesto da bi delal – sam Panahi je priznal, da ga je na začetku snemanja grabila globoka melanholija, ki pa se mu jo je med snemanjem uspelo otresti, in v filmu se pojavi motiv samomora. Film je bil prikazan na letošnjem berlinskem filmskem festivalu (in dobil srebrnega medveda za scenarij) brez dovoljenja iranske oblasti, zato so Panahija ponovno odvedli v ječo. Avgusta 2013, po izvolitvi predsednika Rohanija, ni bil med izpuščenimi disidenti. A. T.
Neskončna lepota
(La grande bellezza), r. Paolo Sorrentino, Italija, 2013, 142 min.
Paolo Sorrentino svojo serijo produkcijsko ambicioznih filmov, ki jo tvorita Mogočnež (Il divo, 2008) in This Must Be The Place (2011), nadaljuje s poklonom Rimu kot mestu, kjer si dih jemajoči kulturni spomeniki sledijo na vsakem koraku. Neskončna lepota je film o Jepu Gambardelli (Toni Servillo), starejšem pisatelju, ki po letih premora ponovno razmišlja o vrnitvi k pisanju. Njegovo življenje je sestavljeno iz hedonističnih epizod pohajkovanja po življenju rimske kulturne elite, od kulturnih performansov in plesnih zabav do večerij in čajank. Osupljiva fotografija Luca Bigazzija večno mesto še enkrat predstavi v impozantni luči, povsem primerljivi z veličastnostjo Fellinijevega Sladkega življenja (La dolce vita, 1960). M. M.
Borgman
(Borgman), r. Alex van Warmerdam, Nizozemska, 2013, 113 min.
Priznani nizozemski umetnik Alex van Warmerdam v Borgmanu ponovno pokaže svojo afiniteto do temačnih gozdičkov in jezerc, ki so sredi dobro preskrbljene holandske družbe tiste lokacije, v katerih pride do izraza temna plat malomeščanskega življenja. Lik iz naslova je zajedavi bradati potepuh, ki se poskuša pretihotapiti v domove družin s tem, da trdi, da je njihov stari znanec, in terja, da ga povabijo v hišo. V tej črni komediji pa je to zgolj del dobro premišljenega zločinskega načrta, ki nedolžno družino popelje na pot brezčutnega zločina. Zgodba, polna zabavnih in inteligentnih scenarističnih zamisli, je bila prvi nizozemski film v tekmovalnem programa letošnjega festivala v Cannesu po sušnih 38 letih. M. M.
Frances Ha
(Frances Ha), r. Noah Baumbach, ZDA, 2012, 86 min.
Neodvisni ameriški film vsako leto proizvede nekaj globalnih festivalskih favoritov in letos je najvidnejši izmed njih bržkone prav Frances Ha, sedmi film Noaha Baumbacha. Ta je po Greenbergu (2010) ponovno združil moči s scenaristko in igralko Greto Gerwig, ki v vlogi plesalke išče nove poti v življenju, potem ko se odseli iz stanovanja svoje najboljše prijateljice. Film protagonistkino realnost maje z razvejeno logiko pripovedovanja, ob čemer nenehno posega po referencah iz zgodovine filmskega medija. Šarm tega filma, ki svojo moč črpa tudi iz raznolikega izbora glasbe (od Georgesa Delerueja do Davida Bowieja), je neizpodbiten, saj bi ga zlahka razglasili za enega najboljših neodvisnih filmskih del letošnje filmske bere. M. M.
Spomladanske žurerke
(Spring Breakers), r. Harmony Korine, ZDA, 2012, 94 min.
Harmony Korine je svoje filme vedno zaznamoval z odbitimi liki z obrobja ameriške družbe, tokrat pa je s Spomladanskimi žurerkami posegel v srž ameriške pop kulture. Seleno Gomez, odraščajočo ikono studia Disney, je postavil v okolje, v katerem odpovedo vse norme spodobnega vedenja: v neumorno žuriranje na spomladanskih počitnicah. A tu se zgodba šele dobro začne, kajti štiri dekleta se zapletejo v avanturo s tolpo ekscentričnega raperskega gangsterja Aliena, v katerega se je preoblekel James Franco v najbolj odštekani vlogi svoje plodne kariere. To izmuzljivo, drzno, a obenem zabavno filmsko delo nadgrajuje tudi udarna glasbena podlaga pod taktirko Skrillexa in skladatelja Cliffa Martineza (Vozi!, Samo bog odpušča). M. M.
Leviatan
(Leviathan), r. Lucien Castaing-Taylor in Verena Paravel, Francija, VB, ZDA, 2012, 87 min.
Film Leviatan je delo dveh antropologov, ki z bibličnim naslovom merita na monstruozno in nasilno naravo ribištva v procesu pridobivanja hrane za množično potrošnjo. Vendar pa ne gre za klasičen dokumentarec, temveč za brezbesedno odisejado na ribiški ladji, ki tvori mestoma že skoraj halucinatorno izkušnjo, primerljivo z danes že klasičnim Kruh naš vsakdanji (2005, Nicolaus Geyrhalter). Gledalčev pogled je osvobojen vseh naravnih ovir – ne voda, ne veter, ne udarci mu ne pridejo do živega, zaradi česar je film pravi tour de force vizualnega poigravanja s kamero. Leviatan lahko gledamo kot vesten dokument neke kapitalistične prakse ali kot blodnjo utrujenega ribiča, s čimer se adrenalinska gledalčeva izkušnja na unikaten način združi s pronicljivo družbeno kritiko. M. M.
Mama Evropa
r. Petra Seliškar, Slovenija, Makedonija, Hrvaška, 2013, 90 min.
Edini domači predstavnik na tokratni izdaji Liffa je nenavadni »cestni« dokumentarec Petre Seliškar, v katerem avtorica na svež način pristopi k prevpraševanju nekaterih temeljnih geopolitičnih kategorij. Rdeča nit filma je namreč pogovor med avtorico in njeno šestletno hčerko Terro, v katerem se osredotočita predvsem na koncept meje – meje med državami, zgodovinskih meja, geopolitičnih razmejitev ... Kot otrok »potujoče«, večnarodnostne družine, je vseskozi na poti med domovinama njenih staršev, Slovenijo in Makedonijo, in prav to je tisto, kar jo pripelje do tega, da se prične zavedati realnosti, ki jo v njeno življenje in nenazadnje v življenje vseh prebivalcev združene Evrope prinašajo meje. D. V.
Zadnji rez: Dame in gospodje
(Final Cut: Hölgyeim és uraim), r. György Pálfi, Madžarska, 2012, 84 min.
Kaj narediti, ko pričakovani viri financiranja umanjkajo? Ko se je madžarski sistem javnega financiranja domače filmske produkcije sesul, Pálfi, avtor kontroverzne Taksidermije (Taxidermia, 2006), ki smo si jo pred leti lahko ogledali tudi pri nas, ni hotel znova čakati v nedogled. Odpravil se je v arhiv in ob pomoči podob iz več kot 450 filmov iz različnih obdobij, od Čarovnika iz Oza (The Wizard of Oz, 1939), prek Fellinijevega Sladkega življenja (La dolce vita, 1960), do Cameronovega Avatarja (2009), sestavil »ultimativni ljubezenski film o popolnem paru«. O moškem in ženski, ki tvorita ta popolni ljubezenski par, seveda ne moremo govoriti v ednini, saj sta oba podana skozi množico filmskih likov in tako ta čudoviti, fluidni montažni film postane tudi svojevrstni kviz za prave ljubitelje filma. D. V.
Tovarišica Kim leti v nebo
(Comrade Kim Goes Flying), r. Kim Gwang-Hun, Severna Koreja, Belgija, Velika Britanija, 2013, 80 min.
Če izvzamemo občasna poročila o njihovem rožljanju z jedrskim orožjem in o obiskih nekdanjega košarkaša Dennisa Rodmana, o Severni Koreji pravzaprav ne vemo skoraj ničesar. Velja za eno najbolj zaprtih držav, iz katere ne uide praktično nič, zato je bila novica o tem, da na letošnji Liffe prihaja severnokorejska romantična komedija, prava senzacija, ki je takoj pritegnila našo pozornost. Medtem pa je Tovarišica Kim že postala prava mala festivalska uspešnica. Namreč, čeprav pripoveduje o mladi ženski, predstavnici delavskega razreda, rudarki s podeželja, ki se odpravi v mesto, da bi uresničila svoje sanje in postala akrobatka na trapezu, filma še zdaleč ne moremo odpraviti kot državno propagando. Če to barvito delo, prežeto z razredno zavestjo, že koga slavi, je to prej t. i. »girl power« kot pa kakšna politična ideologija. D. V.
Krogi
(Krugovi), r. Srđan Golubović, Srbija, Slovenija, Hrvaška, Francija, Nemčija, 2013, 112 min.
Čeprav je bila v zadnjih petnajstih letih na temo nedavne balkanske morije posneta že vrsta filmskih del, pa se Golubović ni ustrašil izziva. Še več, rekli bi lahko celo, da Krogi prinašajo eno najbolj celostnih in poglobljenih obravnav te teme. Kar ne preseneča, saj je Golubović že s svojimi predhodnimi deli dokazal, da mu je povojna balkanska realnost še kako poznana. Tokrat je ustvaril kompleksno delo, razpeto med preteklostjo in sedanjostjo, v katerem skozi nekakšno rašomonsko strukturo (predstavitev ključnega dogodka s perspektive treh različnih likov) spregovori o medvojnem junaštvu, zločinu in nuji odpuščanja. Krogi so na sarajevskem festivalu prejeli nagrado občinstva, kar je za film še posebno priznanje, kasneje pa še več kot 15 drugih festivalskih nagrad. D. V.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013