Kolikor gledalcev, toliko pogledov
Že dolgo tega smo prerasli čas, ko smo pod pojmom podobe razumeli kot nosilca le klasično sliko ali risbo. Naša življenja obvladujejo računalniki, filmi, video, fotografija in pravzaprav so slikarske podobe celo v manjšini. Od izuma fotografije in razmaha medijev v 19. stoletju vizualno pridobiva pri moči in danes brez dvoma živimo v času, ko lahko podobam priznamo absolutno prevlado v naših življenjih. Kakšni smo videti, to je tisto, kar nas opredeljuje. Imidž je vse. Vidnemu kljub vsem manipulacijam, ki jih uporablja za te ali one namene, naprej verjamemo, potem šele vprašamo. To je del nas, del človeka. Pri besednih prevarah smo ves čas na preži, poslušamo in smo pozorni na vsako besedo, a pri vizualnem se na naše čutilo vida tako zanašamo, da se nam zdi prevara skorajda nemogoča.
Vizualni birokrati, naslov razstave, vzbudi naše zanimanje. Kdo pravzaprav so vizualni birokrati? So to tisti anonimni montažerji, ki so retuširali fotografije, da je bil Stalin videti večji? Ali tisti, ki so brisali s fotografij, oprostite, iz zgodovine, določene partijske veljake, ko niso bili več aktualni, torej lojalni? Ali pa so morda vsi, ki ob pomoči računalnika lepšajo slike ljudi v revijah, predvsem za oglaševalske namene, ki so tako prizadevni, da brez slabe vesti še iz sedemdesetletne ženske naredijo zapeljivo mladenko in iz povprečnega človeka supermodel. Ali so to kolegi Winstona Smitha z Ministrstva za resnico iz Orwellove temačne utopije? Ustvarjalci podob, razstavljenih v Umetnostni galeriji Maribor, alias vizualni birokrati so Bojan Gorenec, Alen Ožbolt in Žiga Kariž, ki so vsi profesorji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Prva dva sta dekan in prodekan akademije.
Umetniki manipulirajo s podobo in s tem manipulirajo tudi gledalčevo dojemanje podobe. Tako so sicer malo manj zlovešči od drugih primerov vizualnih birokratov, a nič manj manipulatorski. S čim pravzaprav manipulirajo? Pri razstavljenih umetniških delih ne moremo govoriti o klasičnem slikarstvu, saj gre pri vseh treh za prepletanje, za prenos lastnosti in uporabo tehnik enega medija v drugega. Vidimo umetnikovo podobo njegovega razumevanja podobe sveta. Slika Gorenca ni samo akril na platnu in podoba, ki jo upodablja. Gre za razširjeno polje vizualnega, ki presega en sam medij in eno samo dimenzijo. Pri teh delih, kot pri sodobnih televizorjih, vidimo podobo podobe, ki pa skozi naš pogled dobivajo spet nove podobe. Razumemo jih lahko tudi kot razmišljanja o ontologiji podobe. Žiga Kariž (tudi Janez Janša) nas s svojimi monumentalnimi deli prestavi v fantastični svet metuljev, gob velikank, soočenih s podobami iz popkulture, rdečih strupenih mušnic in nedolžnega Bambija, gosenic, s svetom intenzivnih barv in nadnaravnih oblik. Gotovo bi se v sobi, napolnjeni samo z njegovimi deli, lahko počutili kakor Alica v čudežni deželi, ko je pojedla piškotek Zmanjšaj se. So okna, ali bolje, vrata v drug svet, v katerem moramo svojo realnost in njene podobe ponovno premisliti. Pri delih Alena Ožbolta, ki jih najbolj očitno ločimo od drugih, ker prestopajo mejo med dvodimenzionalno sliko v tretjo dimenzijo, gre za tako imenovano prostorsko slikarstvo. Njegova dela ne prevprašujejo le podobe, ampak tudi prostor, v katerem je.
Prav tako kot iz mesa in krvi smo ljudje sestavljeni iz podob, ki nas obdajajo. Naše dojemanje sveta okoli nas že od rojstva temelji na vidnem, saj prepoznavamo, preden znamo govoriti. Podobe, ki nas sestavljajo, seveda niso le podobe iz realnega, danes tudi virtualnega sveta, če lahko sploh govorimo o takšni razliki, a tudi iz imaginarnega, del nas so tudi naše sanje. Lahko bi rekli, da so podobe bodisi oglasna sporočila bodisi umetniška dela, na neki način prazen prostor, ki ga zapolni naše dojemanje sveta. Podobe so prazne, dokler jih ne zapolni gledalčev pogled. Teh pogledov je torej toliko, kolikor je gledalcev, tako kot je enako tudi videnj in interpretacij podobe. Nehajmo! Naj spregovorijo podobe!
Pogledi, november 2010