Razsvetljensko sporočilo novi slovenski vladi
Kje si, Fokion?!
Fokion je najboljše delo Franca Kavčiča (1755–1828) in ga zaradi kvalitete umešča med pomembne evropske umetnike. Ne samo to, ikonografski motiv kaže, da je slika izvirna stvaritev slikarja ter njegovega intelektualnega in mecenskega kroga. Ali je bil grof Schönborn, leta 1810 prvi omenjeni lastnik, tudi naročnik te slike in njenega pendanta Demetrios Poliorketes z Lamijo in hetero Demo, doslej ni bilo mogoče nedvoumno dokazati. Pomembno pa je, da vpeljani naslov slike dopolnimo z natančnim prevodom naslova grafičnega lista po dokončani sliki, ki ga je vrezal Benedetti (1740−1810) po letu 1798. Ta se v celoti glasi: »Žena atenskega filozofa Fokiona je neki jonski dami odgovorila, da je njen najlepši nakit njen mož.« Torej je pred nami Fokionova žena z bogato Jonko.
Fokion, ki je živel med letoma 402 in 318 pr. n. št., je bil atenski strateg (vrhovni poveljnik, čigar mandat je trajal po leto dni, od enega do drugega poletnega solsticija) in politik v času Filipa in Aleksandra Makedonskega in s petinštiridesetimi mandati absolutni rekorder v tej službi. V nasprotju z Demostenom, predstavnikom demokratov, se je zavzemal za spravo z Makedonci iz povsem pragmatičnih razlogov izbire manjšega zla. Po bitki pri Haironei leta 338 pr. n. št. je Filip Atenam prizanesel in bil do tamkajšnjih prebivalcev nepričakovano velikodušen. Ko so se po Aleksandrovi smrti Atenci dvignili proti njegovemu nasledniku Antipatru, je moral Fokion po zadušitvi upora spet na pogajanja. Tokrat so morali Atenci privoliti v nasprotnikove pogoje, med katerimi je bila tudi zadušitev demokracije. Antipater je namreč zahteval, da oblast prevzame oligarhija, opredeljena s cenzusom – višino premoženja. Antipatra je leta 319 pr. n. št. nasledil Poliferont, ki se je oprl na demokrate in razglasil svobodo Helade. Demokrati so v Atenah izvedli puč, odstavili oligarhe in tudi stratega Fokiona ter prevzeli oblast. Fokion se je umaknil iz mesta. Poliferont je štiriinosemdesetletnega starca zajel in ga izročil Atencem. Ti so ga obtožili veleizdaje, ker naj bi Atene prodal Makedoncem, in ga obsodili na smrt z zastrupitvijo.
Fokion je bolj kot vojaški poveljnik slovel po svojih značajskih vrlinah, saj je na njegove vojaške uspehe padala senca zatona zlate dobe atenskega polisa. Kot govornik je slovel po kratkih in udarnih govorih, kot politik in vojskovodja se je preudarno odločal, zavrnil pa je celo darove Aleksandra Velikega, češ da je kmetija, ki preživlja njegovo družino, vse, kar potrebuje. Sicer pa je bil mračnega obraza, redkih besed, vztrajen v kljubovalnosti, če je sodil, da je tako prav, in sodobniki so se čudili, kako se je mogel resnega, če ne kar čemernega moža prijeti vzdevek »Dobri«. Tudi njegova druga žena (o prvi ne vemo skoraj nič) je slovela po skromnosti in modrosti. Anekdota na sliki je iz Fokionovega življenjepisa. V Plutarhovi knjigi biografij velikih Grkov o tem beremo naslednje: »Neka Jonka, ki se je mudila kot gostja pri Fokionovi ženi, je tej nekoč pokazala svoj zlati, z dragulji obloženi nakit, verižice in ovratnice. 'Moj nakit,' je preprosto odgovorila gostiteljica, 'je Fokion, ki je že dvajset let vojskovodja Aten.'«
Čeprav so se Plutarhove biografije pojavile sorazmerno zgodaj v zahodnoevropskem intelektualnem horizontu, Fokionovo življenje ni pritegnilo posebne pozornosti. Njegov duh in vrednote se pač niso mogli naseliti v miselnem svetu renesančnih vojaških poveljnikov ali baročnih absolutističnih vladarjev. Tako najdemo prizor Fokion zavrne Aleksandrova darila pri malo znanem Asseretu Gioacchinu (1600–1649), najznamenitejši podobi iz Fokionovega življenjepisa pa sta Fokionov pokop in Krajina s Fokionovim pepelom iz leta 1648, deli Nicolasa Poussina. Vse druge upodobitve so vsaj stoletje mlajše, zanimanje zanje pa je obudila razsvetljenska miselnost. Fokion je v zgodovini drugotna osebnost, ki se pojavlja v senci velikih igralcev zgodovinskega gledališča. Najdemo ga v zgodbi Aleksandra Velikega, medtem ko je paradigmatični zgled pravičnikove krivične smrti še vedno Sokratov konec. Poussinova slika je bila v svoji snovi pomembna zaradi morale o pravici do groba. Ker je bil obsojen kot veleizdajalec, ga nihče ni smel pokopati na atiških tleh niti kremirati. Soproga je po Fokionovi usmrtitvi dala njegovo truplo skrivaj prenesti čez mejo na ozemlje Megare, ga upepelila in pepel shranila ob domačem ognjišču.
Kavčič se je pri izvedbi naročila moral spopasti s povsem obrobno epizodo, z nekakšnim navržkom, vinjeto v junakovi biografiji. Branje slike vedno začenjamo na levi s Fokionovo postavo, čeprav je zavešena s senco. Prva kompozicijska črta teče po njegovi desnici in ramenu v zaporedje glav. Ponovi se iz istega izhodišča z zaporedjem rok in se ustavi ob osvetljeni postavi jonske prijateljice. Kavčič je mojstrsko spletel pripoved kot neke vrste likovni premi govor. Fokion s svojim mračnim obrazom in zadržanostjo študira Tukididovo Zgodovino peloponeške vojne na mestu, kjer zgodovinar kritizira tisti vidik atenske demokracije, ki je vladavino ljudstva občasno sprevrgel v vladavino drhali. Ta vidik je zapečatil tudi Fokionovo usodo. Zakonca od obiskovalke poudarjeno loči kaneliran pilaster vogala, ki bahavo znanko izolira v plitvem prostoru pred veliko steno, za zakoncema pa se prostor sprosti s poglobitvijo. To so sredstva, ki jih roka Fokionove žene organizira v razgaljenje napuha in ničevosti materialnih dobrin. Ta roka je vsebinsko središče slike – točka plodnega trenutka. Bahata Jonka z levico oklepa svoje bogastvo tako, kot Fokionova žena oklepa svojega moža, z desnico pa še pridržuje bogato ornamentirano tkanino. Otrpla je pred prijateljičinim kazalcem, ki ji sporoča svoje neovrgljivo mnenje o bogastvu. Junakinja dramatizacije je žena, katere kazalec nosi vso Fokionovo življenjsko zgodbo. Snov podobe je značaj, kakor ga oblikujejo vrednote in premoč bistva nad videzom.
Kavčič je pozorno proučil pasus iz literature, ki pa ga brez dobrega poznavanja antične zgodovine ne bi mogel tako temeljito dojeti. Njegova naloga je bila, da strne pripoved v premi govor in simultanost likovnega jezika. Fokionov značaj mračnega modreca je natančno povzel in ga potopil v moško opravilo. Študira namreč Tukididovo delo o vojaški zgodovini, kot se modremu vojskovodji spodobi, in v pravi krščanski concordii veteris et novi testamenti dejansko bere napoved lastnega konca. Tukidid, ki ga je zgodovina obremenila z očetovstvom Realpolitik, zanj ni bil le zgodovinar, temveč tudi pripadnik istega razreda in prav tako prebivalec Melitske četrti, ki leži južno od Akropole. Fokion je bil tako rekoč izvajalec njegovih načel. Zgodovina je učiteljica, ki strategu pomaga razumeti probleme sodobnosti in tako izbrati pravilne odločitve. Za »ženske marnje« se ne meni, čeprav je soprogo spoštoval vse drugače, kot je bilo v Atenah v navadi. Slikar je poudaril tudi nasprotje v značajsko oblikovanih fiziognomijah med bledopolto bogatinko in zdravo, zagorelo ženo, obdarjeno z modrostjo in zakonsko lojalnostjo.
Ne vemo, kdo je spočel program Kavčičeve slike. Možno je, da je bil avtor on sam, saj je bil dovolj izobražen. Kavčičevo bivanje je sovpadlo z drugim bivanjem Jacquesa Louisa Davida v Rimu. Ta je v večnem mestu leta 1784 razstavil najznamenitejšo razsvetljensko ikono Prisego Horacijev, leta 1787 pa, ko se je vrnil domov, na Salonu v Parizu tudi Sokratovo smrt, za katero je dobil naročilo leto poprej. Kot je bilo med slikarji v navadi, bi jo bil lahko, čeprav nedokončano, razstavil že pred odhodom tudi v Rimu, pa tudi po Salonu je doživela dovolj odmeva, da ni mogla uiti Kavčičevi pozornosti. Sokratova smrt je za Kavčiča pomembna zato, ker je njeno moralo skril v senco Fokionovega mračnega obraza in skrbno izpisanega Tukididovega besedila v alfabetu na svitku, ki ga strateg drži v rokah. Hkrati pa je velika prazna stena neizpodbiten znak plodnega prenosa oblikovnega značaja velikega zgleda, ki pa ni očiten na prvi pogled. Posebno pomembno pa je pogledati Kavčičevo pripravljalno risbo, s katere je razvidno, kako je njegova ideja zorela. Šele na oljni sliki, to je v končni redakciji, je prepustil glavno vlogo Fokionovi ženi.
Ker pa frivolna ilustracija epizode iz grške zgodovine ne more biti sama sebi namen, se moramo vprašati, kaj je ta slika sporočala svojim sodobnikom. Povsem očitno je, da tudi nas nagovarja tako prepričljivo, da bi danes med državnim zborom in drugimi javnimi ustanovami ter Narodno galerijo upravičeno pričakovali izhojeno pot. Ko je cesar Franc I. leta 1818 obiskal Kavčiča v dunajski porcelanski manufakturi, ki jo je slikar vodil, mu je naročil sliko z motivom po lastni izbiri. Kavčič mu je kot poklon vladarski avtoriteti naslikal Salomonovo sodbo kot exemplum virtutis, alegorijo modrosti vladanja. Za današnji okus malce neizvirno, to je bila namreč ustaljena forma, a originalnost ideje za tiste čase ni bila tako precenjena, kot je danes, ko so vse druge kvalitete pometene v njeno senco.
Ksenija Rozman meni, da je slika najverjetneje nastala že v poznih osemdesetih, to je v zadnjih letih kratke vladavine cesarja Jožefa II. Njegove reforme so prinesle obsežne razlastitve Cerkve. Z zapiranjem samostanov, podržavljanjem njihovih posesti in posesti drugih cerkvenih ustanov se je v cesarstvu nakopičila neizmerna količina dobrin in vsakovrstnega imetja, ki ga ni bilo več mogoče obvladovati. Po cesti ob Osojskem jezeru so cepale z vozov knjige, ki so jih tovorili iz osojskih samostanov, samostanske stavbe so izpraznili, razprodali njihovo opremo in opremo cerkva, naj samo v Ljubljani omenim kapucine, diskalceate, frančiškane in klarise; jezuitom se je to zgodilo že malo prej. V izpraznjene samostane so naselili državne urade in stanovanjske najemnike, gozdovi so končali v verskem fondu, ki ga je upravljala država, in pogosto je posest prešla preko dražb in na druge načine v zasebne roke. Mnogo spomenikov samostanske arhitekture smo tedaj izgubili, porazgubile so se samostanske zbirke in knjižnice. Česar niso odbrale državne ustanove, je končalo na semnju ničevih pridobitniških strasti. Država je bila slab gospodar. Gozdove in polja je še obvladovala, tudi s pomočjo klientelističnih pogodb in zakupov. Drugače je bilo z drugimi nepremičninami. V kostanjeviški cisterci sta padli dve krili križnega hodnika in enaka usoda bi prej ali slej doletela tudi cerkev, če ne bi bilo rušenje samo prevelik strošek. Kartuzija v Bistri in Pleterski samostan, takrat že jezuitska komenda, sta končala v zasebnih rokah. Odtlej tudi njunih srednjeveških križnih hodnikov ni več.
Prerazporeditev materialnih dobrin je dala licenco brezobzirnemu prerivanju za državne službe, privilegije, naslove in vsakovrstno dobit. Aristokratske rezidence so prehajale v roke meščanov, še več jih je propadlo. Kaotičnost družbenih sprememb in degradacija vrednot sta Kavčiču in njegovemu krogu omogočili v grški zgodovini prepoznati novega junaka, ki ga je klical čas, junaka, ki ga odlikujejo spoštovanje zakonov (Fokionova žena je organizirala njegov pokop tako, da ni prekršila zakona!), skromnost, razumnost, preudarnost, požrtvovalnost in skrb za skupno dobro. Vse to so značajske vrednote, ki izključujejo prikrite motive pri prevzemanju javnih služb, lastnosti, ki jih ni treba razkazovati, ker se najučinkoviteje kažejo v dejanjih. Razkazovanje je kvečjemu simptom njihove odsotnosti. Kavčič je v tej veliki sliki v središče civilizacijske katastrofe postavil dotlej »drugorazrednega« junaka, ga aktualiziral skozi besede njegove še vedno brezimne žene, torej ženske (!) v vlogi heroine, katere prst danes kriči z množicami na slovenskih trgih: Gotof si!
P. S.
Skoraj vse, kar danes vemo o Francu Kavčiču, dolgujemo Kseniji Rozman. V politični kontekst Fokionove zgodbe me je uvedel David Movrin, ki je prepoznal besedilo na Fokionovem zvitku. Svetlana Slapšak je opozorila na Kavčičevo nekonvencionalno držo glede socialnih vprašanj in odnosa do ženske.
_
Dr. Andrej Smrekar je muzejski svetnik v Narodni galeriji.