Kiparjev filmski pranger
Na osrednji del travnate površine je avtor postavil nosilno kovinsko konstrukcijo, podobno tisti z znanega hriba nad legendarnimi obrati ameriške filmske industrije. Tudi črke na njej so enake, pomanjšane verzije slovečega kalifornijskega napisa, s tem pa se podobnost konča. Pod vsako od črk napisa je namreč nameščena po ena velika, masivna betonska maska; te so si enake, a različno poslikane, kar je sicer že znana avtorjeva izrazna praksa. A če so bile poslikave njegovih značilnih mask v preteklosti dovolj abstraktne ali vsaj nerazpoznavne, je zdaj povsem drugače. Res je, da zaradi oblike mask, ki se jim nekateri nanje naslikani stilizirani obrazi prilegajo bolje, nekatera obličja prepoznamo hitreje od drugih, ker pa gre za stare znance s televizijskih ekranov, nobeno prav dolgo ne ostane skrivnost. Pred nami se zvrstijo, s kiparjevimi besedami, podobe oseb, »ki se imajo za glavne igralce na slovenskem gospodarsko-političnem parketu« ali pa jih kot takšne vsaj doživlja medijsko informirano in dezinformirano ljudstvo.
Tu so naši najbolj razvpiti gospodarski »spretneži«, pa predsednica zdravniške zbornice, mariborski cerkveni ekonomist, z leve in desne pa skupinico »monumentalnih obličij, ki jih krasijo klasične poteze in resnobno plemenit izraz«, zaokrožata in tako rekoč politično uokvirjata sedanji in bivši predsednik vlade, morebitna bodoča velikokoalicijska partnerja.
Gre torej za podobe znanih osebnosti, nosilcev pomembnih gospodarskih, političnih, javnih funkcij, ki že vrsto let opazno soustvarjajo življenje in vzdušje v našem okolju. Nekoč smo jih spoznali kot borce za človekove pravice, demokracijo, kot zagnane politike, uspešne gospodarstvenike, kot nosilce upanja, vere, da lahko naša družba postane politično odprta in gospodarsko trdna, da bo mogoče v njej živeti varno in vsestransko bogato, da gradijo družbo možnosti in blaginje, dostopne vsem.
Takšno, »stilizirano« podobo so nam posredovali mediji, javna občila, ki ustvarjajo, soustvarjajo, formirajo in deformirajo javno mnenje, javne podobe posameznikov in stališča množic do njih. Pred leti so bili mediji Pugljevim izbrancem naklonjeni ali do njih vsaj nekritični, v zadnjih letih se je črno-bela slika precej obrnila, k čemur pa so seveda največ prispevali upodobljenci sami. Upanje množic je bilo izdano, na dan so začele prihajati dvomljive in spotakljive podrobnosti o njihovem delovanju, sčasoma vse hujši sumi, nato odkrite obtožbe. Danes nosilci »monumentalnih obličij« ne sodijo med najbolj priljubljene državljane, vseeno pa je položaj vsakega od njih v očeh na več načinov diferencirane javnosti nekoliko drugačen, poseben. V katerem od njih nekateri morda vidijo celo potencialnega (od)rešitelja, a v Pugljevi skupinski upodobitvi takšne vloge seveda nima nihče, kipar jih izenači, jih postavi v vlogo družbenih simptomov, simbolov nekega okolja, njegovih vrednot, poti, predvsem pa stranpoti. Seveda je jasno, da upodobljene osebe avtorju niso pretirano simpatične, da mu njihovo stalno pojavljanje v »medijskem filmu«, ki ga vsi skupaj gledamo, ne vzbuja prijetnih občutkov. In kdo je on, da jih tako neprizanesljivo sodi?
Postavil se je v položaj predstavnika ljudstva, se izpostavil kot interpret njegovega splošnega mnenja, stališča. Je nekakšen glasnik množice, ki je praviloma tiho, če pa že spregovori, njen glas ni vedno povsem artikuliran. To ljudstvo se namreč zdi precej obupano in nekoliko zmedeno, a ne toliko, da ne bi vsaj približno vedelo, še bolj pa čutilo, kaj ga moti. To so na primer prazne obljube, prevare, sebičnost, brezumni pohlep, ki se ne zaveda, kaj povzroča … In ti obrazi, te maske z izbranimi obličji, nekako predstavljajo te pojave, po mnenju mnogih kažejo ljudi, ki so tatovi upanja, volje, prihodnosti.
Pugelj jih je izločil iz migetajočega sveta medijskih podob in jih prestavil v svoj Hollywood, ki hkrati deluje kot nekakšen pranger, sramotilno izpostavljanje. Nekako tako, kot so v preteklosti na različne načine javno izpostavljali prestopnike, to zdaj počne naš kipar, a s pomembno razliko. Nekoč so tako sramotili tiste, ki jih je takratni kaznovalni sistem na to zakonito obsodil, kazen je torej prišla »od zgoraj«, ljudstvo pa je spričo nje doživljalo večje, manjše ali nikakršno zadoščenje, kakor pač kdaj. Tokrat zadeva seveda ni pravno utemeljena, ampak gre za odraz nekakšnega splošnega ljudskega razpoloženja, kot ga prepoznava in deli kipar. V korektno delujoči pravni državi bi bilo takšno nepravno sramotenje državljanov, četudi javno delujočih in torej podvrženih možnosti kritike, precej dvomljivo početje. A kaj, ko se naša država zdi prebivalstvu takšna le formalno, in četudi proti večini »junakov« z zelenice pred Arhivom potekajo sodni postopki, v pravične sodbe, s katerimi naj bi se ti končali, verjame le malokdo. Pugljevo »javno sojenje« je tako prejkone izraz frustriranosti ljudstva in njegovega umetniškega govorca, nekakšna ljudska uteha, abstraktno-konkretno opozarjanje na vse, kar je v družbi narobe.
Tak vtis je še toliko močnejši zaradi pomenljivega naključja, da ob robu zelenice, skoraj drug ob drugem, stojita dva velika panoja, plakatna oglasa. Prvi, s stilizirano slovensko zastavo in napisom »Milijon 289 tisoč 369 za samostojno Slovenijo«, vabi na »državotvorno« razstavo ob dvajsetletnici osamosvojitvenega plebiscita v prostorih Arhiva, zraven pa stoji še večji plakat in opozarja na Pugljevo razstavo. In če človek vsebini obeh nekako združi, razbere, da tistih »milijon 289 tisoč 369« in še marsikdo zraven, zdaj gledajo ta kilavi butalski film o prerivanju za oblast, prevarah in grabežljivosti, v katerem nastopajo krivci brez dokazane krivde, da so bili mnogi upi iz plebiscitnega časa precej grobo naplahtani in da so obrazi nekaterih za to odgovornih zdaj na ogled na tisti »umetniški tiralici«.
Primož Pugelj pa je seveda tudi in predvsem umetnik, pripadnik »tranzicijske generacije kiparjev«, avtorjev, kulturnikov. Eden iz družbene skupine torej, ki je plamen slovenstva ohranjala skozi bolj ali manj temne veke, da bi se lahko pred dvema desetletjema razplamtel in poslej mirno gorel na varnem ognjišču. Pripadnik skupine, ki ji ob zapovedanih kulturnih praznikih razganja ušesa od votlih fraz, realno pa se je njen življenjski in ustvarjalni položaj po osamosvojitvi drastično poslabšal, o čemer žalostno nazorno pričajo tudi osmrtnice v naših časopisih, iz katerih vsakih nekaj tednov izvemo, da je omagal še en slikar, kipar, pisatelj …, star nekako med petinštirideset in šestdeset let.
Vsi takšne usode k sreči ne dočakajo, nekateri so trdoživi, preizkušeni do neranljivosti ali mumificirani pri živem telesu, mnogi pa so se tudi po tranzicijsko znašli, poskrbeli, da so deležni stalnega dotoka štipendij in drugih dobrin, ali pa je tako vsaj v obdobjih, ko kruh, drobtine in prazne obljube delijo njihovi politični sotrudniki. Pugelj se ne zdi eden od njih, najbrž sodi v tisto tiho večino, ki je, tako kot naše abstraktno »ljudstvo«, padla skozi, ostala brez svojega pričakovanega, pravičnega (grozno pravičniška beseda!) deleža. Ostane ji le obdelovanje majhnih vrtičkov, hromeči, navznoter razdiralni molk ali pa vsaj simbolični upori, občasni vzkliki, majhne, poživljajoče utehe, ki bolj malo spremenijo, vračajo pa vsaj senco volje.
Morda lahko »Pugljev film« gledamo v tem kontekstu, ker pa je postavljen na tako izpostavljeni lokaciji, je zanimivo opazovati tudi odziv mimoidočih, vsakodnevnega občinstva. Mnogi gledajo, se čudijo, muzajo, nekateri fotografirajo, s fotoaparati ali mobilniki, posnetke pošiljajo naokrog … Na njihovih obrazih se kdaj pa kdaj pojavi kaj previdnemu zadoščenju podobnega, nekateri se zabavajo, kažejo s prsti prepoznane obraze, drugi se le bežno ozrejo, nejeverno pogledajo, češ, kaj pa je zdaj spet to, ali, prezaposleni s svojimi mislimi, le hitijo mimo, ničesar ne opazijo.
Zanimivo si bo ogledati, kako je zadeva videti ponoči in kakšno življenje čaka postavitev, ki naj bi jo zelenica gostila kar celo leto. Da bodo »markantnost« obrazov načeli vremenski vplivi, je opaziti že zdaj, ali bo kaj prispevalo še »demokratično izrekanje« mimoidočih, pa bomo še videli. Besedo ima ljudstvo.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011