Kdo bi hotel stanovati nad bencinsko črpalko?
Izsledki niso prav spodbudni; cela kopica obljub je neizpolnjenih, iz podatkov pa gre sklepati tudi o novih neugodnih gibanjih, od (pre)velikega deleža lastniških stanovanj do komaj dobre desetine samostojno živečih mladih, starih od 18 do 24 let. Tudi kar zadeva višanje kakovosti stanovanj in bivalnega okolja, ki je bila ena izmed programskih smernic, smemo domnevati, da je s povprečjem 1,3 sobe za bivanje na prebivalca daleč od tega, da bi bila uresničena (za primerjavo: povprečje v EU15 je bilo dve sobi). Pa vendar – in to je snovalce razstave o stanovanjski (ne)politiki močno presenetilo – je neka druga raziskava pokazala, da so Slovenci med tistim evropskimi narodi, ki se razglašajo za kar precej zadovoljne z okoljem, v katerem živijo. To pomeni, da se, glede na okoliščine, ki niso ravno optimalne, zadovoljimo z malim, ugotavlja Mika Cimolini. Le kdo bi hotel živeti v stanovanjskem bloku tik nad bencinsko črpalko, se je večkrat spraševala sogovornica. Ali pa: kdo bi hotel kupiti stanovanje v Celovških dvorih, ki imajo zaradi prevelike gostote stanovalcev velik potencial, da se razvijejo v geto? Ne, odgovor, da je včasih kupna moč tista, ki odloča, kje bomo stanovali, ni točen, trdi Cimolinijeva, saj stanovanjske enote v objektih, ki so jih snovalci razstave na drugi steni izobesili kot primere dobre prakse, sploh niso občutno dražje. Poleg tega je vsaj v ljubljanskih Celovških dvorih kljub toliko oglaševanim znižanim cenam kvadratni meter še vedno precenjen, ker je treba zraven prišteti še kvadraturo morebitnih teras in obvezen nakup garaže, dodaja sogovornica.
Ekipa snovalcev razstave zato predlaga pet novih točk, s katerimi je treba posodobiti nacionalni stanovanjski program. Eden izmed predlogov zadeva urbanistično umeščenost v prostor – stanovanjski objekti naj v prihodnje rastejo v strnjenih naseljih in na komunalno opremljenih zemljiščih. Težava namreč ne tiči le v tem, da investitorji s svojimi zahtevami »povozijo« arhitekte in njihove zamisli, problematična so tudi zemljišča za nove stanovanjske soseske. Večkrat so na območjih, ki so bila še včeraj nezazidljiva, potem pa so občinski veljaki pohiteli in v prodajo vlagateljem ponudili površino, ki ni niti komunalno opremljena – vse v želji po tem, da bi imela občina čim več novih prebivalcev in tako čim več davkoplačevalcev. Ena izmed točk za novo stanovanjsko politiko se nanaša na tipološko raznovrstnost graditve: namesto individualnih hiš, ki so med Slovenci najbolj priljubljene, a tudi prostorsko najpotratnejše, bi lahko zidali več vrstnih. Tudi tako imenovani globoki bloki, v katere se resda da natlačiti največ stanovanj, niso edina rešitev.
Med obema skrajnostma, individualnimi hišami in blokovskimi naselji, ki grozijo, da bodo postali geto, pa je cela pahljača sosesk in novih stanovanj, ki obetajo prijetno bivanje in sobivanje – s sosedi, z naravo … Povezanost med stanovalci, povezanost z naravnim okoljem in trajnostna naravnanost so namreč temeljne prvine filozofije za sodobno zidavo novih stanovanj. Dobrih primerov je nekaj tudi v Sloveniji, na razstavi so izpostavljene hiše na Jurčkovi v Ljubljani, naselje Urbanje v bližini Novega mesta, mestne vile na Sernečevi v Mariboru ipd. Poudariti je treba, da arhitekti ne prvih ne drugih, se pravi primerov slabe in dobre prakse, na panojih niso izpisani z mastnimi črkami. Kolegov niso hoteli postavljati ob sramotilni steber, tudi predstavnika Stanovanjskega sklada RS na okroglo mizo o stanovanjski politiki, ki bo potekala 11. maja, ne vabijo, da bi ga kamenjali, razlaga Mika Cimolini. Samo pogovarjali bi se radi z vsemi vpletenimi, namen razstave in spremljevalnih dogodkov je izzvati vsebinski dialog. Nekaj težav so imeli pri iskanju sogovornikov na ministrstvu za okolje in prostor, nazadnje so udeležbo potrdili, a s pridržki. Najbrž se bojijo kritike. Kritičnih besed bo v razpravi najbrž padlo kar precej, a tudi s pohvalami, kadar so umestne, ne gre skopariti: pohvaliti je treba Stanovanjski sklad MOL, ki se je odločil za nakup najemniških stanovanj, pravi Cimolinijeva, ki meni, da bi prav bazen najemniških bivališč utegnil sklatiti cene nepremičnin, in to veliko bolj učinkovito kot prodaja lastniških stanovanj, po katerih so tako in tako posegali premožnejši in jih nato preprodajali. Sicer pa gradbeniški razmah, o katerem tako radi govorimo in ki je po našem prepričanju zaznamoval začetek tretjega tisočletja, ni nič v primerjavi z gradbeno vnemo in betonskimi bloki, ki so na ozemlju današnje samostojne Slovenije rastli v sedemdesetih letih: v desetletju so takrat zgradili kar 65.000 stanovanj, od leta 2000 do 2008 pa približno 7855 stanovanj na leto.
Pogledi, 5. maj 2010