Izjemen dosežek Martine Batič
Zahtevnost poltretjo uro trajajočega glasbeno kot skala trdnega dela (solidno tekstualno zasnovo, zelo uspelo kompilacijo bibličnih besedil Stare in Nove zaveze, pa dolguje ljubiteljskemu literatu Charlesu Jennensu) se kaže pri interpretativni zidavi celote iz treh delov (47 »numer«) sestavljenega in na več ravneh (duhovni, simbolni, pripovedni, meditativni …) delujočega dela. Batičeva se je že v osnovi stvarno (z namenom ali izhajajoč iz okoliščin?) in tudi pravilno opredelila za manjšo, baročno zasedbo zbora in orkestra. V okviru teh zvočnih danosti je z doslednim branjem partiture in občutkom za Händlovo pisavo inteligentno in prepričljivo napenjala (in popuščala) nitke dramatskega votka dela. Z do potankosti tehnično in interpretativno izurjenim zborom je dosegla intonacijsko natančnost in lepo uravnovešena medglasovna razmerja. Zlahka bi se dalo našteti vrsto zanimivih poant z zborom, izpostavil pa bom zelo uspelo prepletanje upadajočega kratkega motiva v zboru And the Glory of the Lord, prepričljivo, do aklamacij razvito monoritmiko pri For unto us a child is born in s pravšnjo mero solemnitete izvedeno Alelujo ter impresiven zaključni zbor Worthy is the Lamb.
Opazno manj ravnovesja in več interpretativnih razlik pa je bilo pri nastopih solistov. S suverenim nastopom sta prepričala slovenski tenorist Dejan Maksimilijan Vrbančič in hrvaški basist Goran Jurić; Vrbančič z »vitko« strukturo glasu s prizvokom kontratenorja (kar je ustrezno slogu in značaju dela), optimalnim volumnom in impulzivno pripovednostjo pri recitativih (Comfort ye, my people), ariozno ekspresivnostjo (Behold, and see) in prožnostjo pri zelo težkih vokalizah arije Thou shalt break them, s katero avtor pripravi slovito Alelujo; Jurić z zglajenim zvenom bas-baritonista, solidnim volumnom in prožnostjo, zmožno obvladovanja še tako nerodne kromatike, kot jo je srečati pri ariji The people that walked in darkness. Pevki, poljska sopranistka Ewa Malas - Godlewska in južnoafriška mezzosopranistka Jolene McCleland, pa sta rahlo razočarali; Malas - Godlewska s splošno šibkostjo izvedbe, ki jo je silila v racionalno razporeditev moči že pri malo zahtevnejših vokalizah arije Rejoice greatly, o daughter of Sion in I know that my redeemer liveth, pri težji, s koloraturami razvejani sopranski ariji If God be for us pa je brez zadostnega volumna glasu in s prekratkimi, za silo prekinjanimi dihi pri vokalizah, za povrh še z napačnimi poudarki in občasnimi izbruhi tona, bila skoraj že na meji markiranja. Pri mezzosopranistki McClelandovi pa je zmotila razlitost glasu, ki se je, tudi ko bi moral blesteti, zatopil sam vase. Kljub prizanesljivosti dirigentke je tudi njej na trenutke zmanjkovalo moči, kar je neprepričljivo nadomeščala z neprepričljivimi markati. Ob vidnih pomanjkljivostih pa bi vendarle izpostavil tisto, kar je ostalo v senci premagovanja parta, in sicer splošno estetiko interpretacije McClelandove, smisel za lepo oblikovanje fraz in tenkočutnost zaključkov liričnih delov.
Pred dvema letoma je Batičeva imela soliden, vendar ne prav konsistenten nastop z Requiemom Antonina Dvořáka, z izvedbo Mesije pa je v tej smeri naredila izjemen preskok. Tako ubrane in slogovno izčiščene igre domačih orkestrov ni pogosto slišati. Ob doseženem ravnovesju med zborom in orkestrom, ubrani igri celotnega orkestra in odlični spremljavi solistov bi izpostavil še precej posrečeno baročno (kljub igri na sodobnih instrumentih) tonsko sliko godal in orkestra v celoti, ki jo je dosegla kljub majhni, solistični zasedbi pihal, trobil in tolkal. Med njimi nikakor ne gre spregledati koncertantnega diskurza trobente po basistovem solu The trumpett shall sound.
Po tistem, kar sem poslušal v živo in še videl od blizu na posnetku koncerta, ki ga je predvajala televizija, bi rekel, da se Martina Batič, katere dirigentska pot se tudi v mednarodnem prostoru obrača strmo navzgor, profilira v eno izmed vodilnih dirigentskih imen mlajše generacije na Slovenskem. Upam, da bodo snovalci sporedov tega ne bodo spregledali!
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014