Kritike - Kino

Le Havre. Scenarij in režija Aki Kaurismäki. Finska, 2011, 93 min. Ljubljana, Kinodvor

Med sodobnimi cineasti bi težko našli avtorja, ki bi znal s tako (vsaj na videz) lahkotnimi potezami ustvariti sodobno klasiko, kot to naredi finski režiser Aki Kaurismäki. Le Havre je retro mojstrovina, mali biser sodobnega avtorskega filma, v katerem se aktualni družbeni komentar prepleta z zanj tako značilno zadržano komiko in subtilno ironijo. Obenem pa je tudi poklon nekemu določenemu obdobju francoskega filma, v katerem so junaki, večji od življenja samega, izhajali predvsem iz proletariata.

Ko je Kaurismäki na lanskoletnem canskem festivalu predstavil svoje novo delo, film Le Havre – prvi del njegove nove trilogije, ki jo je poimenoval kar Trilogija pristaniških mest –, je presenetil mnoge. Ne toliko zaradi tega, ker se je z njim v nekem pogledu obrnil v preteklost ter obudil določeno estetsko tendenco iz zgodovine francoskega filma, t. i. poetični realizem tridesetih in štiridesetih let, ki je svoj najsijajnejši izraz dobil v delih avtorjev, kot sta bila Jean Renoir in Marcel Carné (prav tako pa tudi določene elemente poznejšega, minimalističnega filma noir Jean-Pierra Melvilla). Ne, to je storil že tudi v preteklosti, na primer s filmom Juha iz leta 1999, s katerim je obudil formo nemega filma. Tisto, kar je zares presenetilo, je bil občutek, da je Kaurismäki prvič v svoji karieri posnel odkrito in aktualno političen film. Res je sicer, da so dela iz njegovega opusa večinoma družbeno »angažirana«, umeščena v okolje delavskega razreda. A to so – od filmov njegove »proletarske trilogije«, torej del Sence v raju (Varjoja paratiisissa, 1986), Ariel (1988) in Deklica iz tovarne vžigalic (Tulitikkutehtaan tyttö, 1990), do poznejših, kot denimo Daleč potujejo oblaki (Kauas pilvet karkaavat, 1996) in Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002) – v prvi vrsti »brezčasne« (pa čeprav vedno sodobne) zgodbe o malih ljudeh, brezposelnih in brezdomcih, ki so osamljeni in potisnjeni na družbeni rob, kjer poskušajo znova stkati družbene vezi. Tokrat pa je drugače. Danes, ko je v evropskih državah zaradi galopirajoče ekonomske krize odstotek brezposelnih vse višji, zaradi česar se stopnjuje nestrpnost do tujih delavcev in zaostruje priseljeniška zakonodaja, se je Kaurismäki namreč odločil, da se bo v Le Havru lotil še kako aktualne in pereče teme ekonomskih priseljencev z juga.
A tu nastopijo nove težave. Čeprav je namreč na problemski, tematski ravni njegova aktualno-politična nastrojenost jasna in precej enoznačna, pa se zdi, da ji tla spodnaša forma. Namreč, ne samo, da je Le Havre močno stilizirano delo, ki s svojo mizansceno in koloritom evocira estetiko poetičnega realizma, z nekaterimi liki (odlični Jean-Pierre Darroussin v vlogi temačnega policijskega inšpektorja Moneta) pa tudi melvillovske noir krimi-drame, in se s tem oddaljuje od »klasičnega« političnega filma, kakršnega smo poznali predvsem v sedemdesetih letih, pač pa premore tudi pravljične elemente (dvojni srečni konec: čudežna ozdravitev njegove žene Arletty in uspešna napotitev dečka z ladjo preko kanala). Nam Kaurismäki preko zgodbe o Marcelu Marxu – da, vrnil se je Marcel iz Boemskega življenja (La vie de Boheme, 1992), kar nam potrdi tudi kratka, skoraj neslišna Marcelova replika –, ki temnopoltega dečka Idrissa reši pred izgonom in mu omogoči nadaljevanje poti do Londona, kjer ga čaka njegova mati, torej ponuja pravljično-politični film? Pravzaprav ne. Le Havre velja prej gledati kot nekakšno politično utopijo, prežeto z nežnim humanizmom, ki v dobi, ko napovedi za prihodnost le še stopnjujejo temačno podobo našega časa, poskuša v gledalcu prebuditi vsaj nekaj upanja in optimizma.

Pogledi, št. 2, 25. januar 2012