Perverznežev vodnik po ideologiji po scenariju Slavoja Žižka
Ideologija za perverzne telebane
Tako kot je britanski profesor z diplomo s Cambridgea marsikoga uvedel v skrivnosti rastlinstva in živalstva, je Žižek s svojim šušljanjem, nosljanjem in edinstveno angleščino s slovanskim naglasom prebudil zanimanje ne le za filozofijo in psihoanalizo, temveč za človeka in družbo nasploh. Dokumentarec Sophie Fiennes Perverznežev vodnik po ideologiji, ki so ga zavrteli ta konec tedna na Tržaškem filmskem festivalu, pa bi lahko podnaslovili kar Ideologija za telebane.
Primerjava Žižka z Attenboroughom ima seveda še drugo plat kovanca: tako kot nad ikono BBC-jevih dokumentarcev o naravi stanovski kolegi, zaprti v laboratorije in profesorske kabinete, bržčas vihajo nos kot nad medijskim zvezdnikom, ki se, namesto da bi se posvečal resnemu raziskovalnemu delu, sonči pred televizijskimi kamerami, je tudi »Elvis Presley sodobne filozofije« tarča posmehljivih komentarjev (nevoščljivih?) kolegov, ki mu očitajo plehkost, pretesno navezanost na popkulturo, v neposrednejšem diskurzu pa kar bleferstvo. Očitek, da ni storil zadosti za popularizacijo filozofije, iz tega tabora ne prileti nikoli – ker je preprosto neupravičen.
Žižek je s svojo pojavo tako hvaležna snov za dokumentarec, da je bilo režiserki Sophie Fiennes treba le tleskniti z leseno tablo in tako dati znak za začetek snemanja, za vse ostalo pa je poskrbel glavni (in edini) nastopajoči. Vsaj tako se zdi na prvi (p)ogled; v dokumentarcu se namreč prepletajo prizori iz filmov po Žižkovem izboru z njegovim govorjenjem v kamero, kjer gledalca opozarja na ideološke prvine in razloži njihov učinek. Vse skupaj bi spominjalo na eno njegovih predavanj, kjer iz poslušalstva izvablja smeh s politično nekorektnimi primerjavami, le da je govorni nastop podložen s filmskim gradivom. Ključna razlika je, da zaradi izvirnega režiserkinega prijema (ki ga je uporabila že v Perverzneževem vodniku po kinematografiji) filozof postane eden od nastopajočih v odlomkih iz filmskih uspešnic: oblečen v opravo, podobno duhovniški, ga iznenada zagledamo v pisarni matere prednice, ki Julie Andrews poskuša prepričati, naj gre raje za varuško družini von Trapp kot za redovnico (Moje pesmi, moje sanje); leži na postelji v newyorški luknji Taksista Travisa; poseda na WC-školjki v vojašnici iz Full Metal Jacket; leti z letalom iz Triumfa volje; absolutno najveličastnejši pa je, ko se pojavi v Stalinovem suknjiču, stoječ pred ozadjem sinjemodrega neba z nekaj oblački in se kot tak priliči nastopajočemu v sovjetskem filmu iz leta 1949 Padec Berlina. Omeniti velja vsaj še podobo Žižka v rešilnem čolnu s Titanika hkrati zadnji prizor, ki ga gledalec odnese iz kina, saj se po odjavni špici še enkrat pojavi na platnu in, držeč se za rob čolna, navrže nekaj besed o ideologiji oziroma boju proti njej, nato pa potone v ledeno mrzlo vodo, iz katere v slovo pogleda samo še njegova stisnjena pest.
Najbrž ob vseh teh popisih ni treba posebej poudarjati, da je ena glavnih odlik dokumentarca cinični smisel za humor, in to Žižkov, ki ga je režiserki sijajno uspelo preliti v filmski format. Po drugi strani pa spremljanje dokumentarca gledalca slej ko prej napelje k razmišljanju: je Žižek sploh resničen ali je le še eden od likov iz filmov? Taka pomisel navsezadnje ni prav daleč od očitkov puhlosti ...
Dilema, ali je za popularizacijo katerekoli akademske panoge mogoče poskrbeti, ne da bi utrpela škodo njena akademskost, je na tako majhnem koščku časopisnega papirja nerazrešljiva. Ni pa mogoče oporekati, da je Perverznežev vodnik po ideologiji dober primer, kako abstraktno in zapleteno temo predstaviti razumljivo vsakomur. Tako kot v filmu They live, »pozabljeni mojstrovini hollywoodske levice iz leta 1988«, v katerem glavni junak John Nada, brezdelnež in potepuh, najde čudno škatlo, polno sončnih očal. Nadene si en par in izkaže se, da očala razkrinkavajo ideologijo, saj z njimi namesto mamljivih oglasov in drugih napisov vidi prava sporočila, ki usmerjajo naše življenje: Ubogaj!, Razmnožuj se! ipd. V naslednjem prizoru vidimo glavnega junaka v pretepu z najboljšim prijateljem, ki si očal noče nadeti. Nasilje se zdi nesmiselno, vendar gre za spopad s človekom, ki noče spregledati in si še naprej želi živeti v laži, razlaga Žižek. V resnici bi bila ustreznejša metafora ravno obratna: ideologija je namreč kot očala, ki izkrivljajo naš pogled na svet, a se z njimi dobro počutimo in bi nas zabolelo, če bi jih sneli.
Po tem uvodnem pojasnilu nas lahko popelje na popotovanje po z ideologijo zaznamovani filmski krajini, in kam drugam nas vodi pot iz Los Angelesa kot pod avstrijske gore v muzikalu Moje pesmi, moje sanje iz leta 1965. Ob dvogovoru med materjo prednico in od življenja prekipevajočo ter za v samostan povsem neprimerno Mario, predvsem pa ob besedilu pesmi Climb every mountain izvemo, kje tiči skrivnost vere: ne v prepovedovanju užitka in vernikovo slabo vestjo, temveč v skritem, naravnost obscenem dopuščanju užitka. Ta dogovor ni toliko stvar vere kot katoliške cerkve kot institucije, pojasnjuje filozof. Kar je ključ za delovanje sleherne ideologije: treba se je zgolj pretvarjati, da se odrekaš, pa si deležen vsega! Potem navrže še ugotovitev, za katero je slišal »od svojih psihoanalitskih prijateljev«: da se dandanes pacienti k njim ne zatekajo, ker bi jih grizla slaba vest zaradi pretiranega uživanja, temveč ker jih bremeni, da ne uživajo dovolj.
Le s čim bi nazorneje razložili Marxovo tezo, da dobrina nikoli ni le predmet, ki ga kupiš, temveč da vedno vsebuje še dodano vrednost – ideologijo, če ne s kultnim izdelkom kapitalističnega potrošništva, kokakolo? Z rdeče belo pločevinko v rokah se Žižek sprehaja po Dolini smrti in si gasi žejo. Paradoks je v tem, da postajaš bolj žejen, več ko je spiješ, doda. In tako preide k zakonu želje: želja ni nikoli le želja, temveč želja želeti si. Le vprašanje časa je, kdaj se bo v njegovih rokah znašel drugi izdelek, prav tako prikladen za tovrstna pojasnjevanja: kinder jajce. Združuje igračo, »najbrž izdelano v kakšnem kitajskem gulagu«, in čokolado. Želimo si sredice – igrače, potem pa uživamo v konzumiranju ovoja, ki jo obdaja – čokolade.
Nadalje prisluhnemo Odi radosti v vseh mogočih izvedbah, ki je bila povšeči vsem mogočim ideologijam, od nacistične Nemčije do Ljudske republike Kitajske v najtrših časih kulturne revolucije, predstavniki skrajne desnice v Rodeziji pa so jo, s spremenjenim besedilom, razglasili tudi za himno. Seznam navdušenih je še daljši, na njem sta vodja perujskega osvobodilnega gibanja Sentiero luminoso in Alex, mladi prestopnik iz Kubrickove Peklenske pomaranče. Beethovnova Oda radosti je tista glasbena podlaga, ob kateri si človek lahko zamisli perverzni prizor vseobsegajočega človeškega bratstva, v znak katerega si v objem skačejo tako nemogoči pari, kot sta Obama in Osama, razpreda Žižek. Tako pač deluje ideologija. S filmom Taksist nato pojasni vzgibe, ki Američane ženejo v t. i. humanitarna posredovanja: tako kot si Robert de Niro v vlogi Travisa želi rešiti Jodie Foster v vlogi mladoletne prostitutke, ki jo doživlja kot žrtev, ZDA želijo do demokracije pomagati prebivalcem Afganistana in Iraka, ki so v njihovih očeh potrebni pomoči. Vendar trčijo ob isto oviro: žrtev se ne doživlja kot žrtev in noče pomoči. Tudi razplet je podoben; v Taksistu se konča z množičnim pokolom, ki ga izvede Travis in ga je treba razumeti kot izraz njegovih samomorilskih teženj, opozori Žižek. Kako se je posredovanje končalo v Afganistanu in Iraku, menda ni treba posebej opisovati ...
Fidel Castro je v Žrelu videl simbol kapitalizma, ki izkorišča Američane, Žižek pa postavi kompleksnejšo tezo: morilski morski pes je vsota vseh strahov, ki so v tistem času dihali Američanom za vrat. Če se strahovi združijo v enega samega, je življenje bolj enostavno – tak primer je antisemitizem v tridesetih letih 20. stoletja v Nemčiji, ko so preprosti Nemci, ki so jim spanec prej kratile vsakovrstne bojazni, od ekonomskih naprej, končno izvedeli, kdo je kriv za vse: Jud.
Žižkova misel šviga hitro in kamera mu sledi, s Cameronovega Titanika (za katerega izvemo, da ni nič drugega kot stoletja stara zamisel o zdravilu za zdolgočasenost višjih slojev, ki se po odmerek življenjske energije odpravijo k nižjim slojem, tako kot se Kate Winslet v vlogi premožne Rose iz prvega razreda spusti v podpalubje, kjer se pozabava z revnim slikarjem Jackom, ki ga upodablja Leonardo di Caprio) do kave Starbucks, po kateri Žižek precej rad posega, kot prizna. In nam zatem razkrije Stabucksov mojstrski oglaševalski prijem: če smo prej po nakupu izdelka moralno sporne multinacionalke imeli slabo vest, nam je proizvajalec kave zdaj omogočil, da jo srkamo v miru, saj v vseh svojih poslovalnicah razglaša, koliko dobička odrine za revne otroke v Gvatemali in v druge hvalevredne namene. Z nakupom njihove kave ste izpolnili svojo dobrodelno dolžnost, vse to je vključeno v ceno, smrtno resno ugotavlja Žižek.
Prehitro prehajanje z enega na drug film, s pravkar razvite na novo tezo, je poleg epske razsežnosti edina pogojna pomanjkljivost dokumentarca. Perverznežev vodnik po ideologiji traja skoraj dve uri in četrt, toda glede na Žižkovega vzornika Fidela Castra, ki je na višku moči slovel po več ur trajajočih govorancah, smo lahko še hvaležni, da so se omejili na 134 minut. Še ena črna pika, ki pa ne gre na rovaš snovalcev dokumentarca, marveč na nastopajočega in njegove muhe: film so pri nas želeli premierno prikazati na prihajajočem ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma, a je programski direktor neuspešno poskušal navezati stik s producenti, dokler mu ni bilo namignjeno, da ga sam Žižek ne dovoli predvajati v Sloveniji. Tržaško občinstvo ga je spremljalo zavzeto in predano, le tista stisnjena pest je nekaterim, ki se jim je mudilo vstati iz prisiljene drže na neudobnih sedežih, ušla.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013