Retrospektiva – Zgodnji Cronenberg
Horor za intelektualce
Njegovo ime boste našli na večini lestvic najboljših režiserjev vseh časov, Cronenberg pa velja tudi za enega najbolj kontroverznih avtorjev, ki je s svojim imaginarijem še posebej v prvem desetletju svojega ustvarjanja hudo razburjal nič hudega sluteče občinstvo. Če ne zaradi želodec obračajočih podob, kot so eksplozije človeških glav, iz katerih frčijo kepe mesa in krvi (Skanerji, 1980), pa zaradi domišljije pri orisu vsakovrstnih seksualnih iztirjenosti ali pa na primer kastinga takrat zloglasne pornodive, znamenite Marilyn Chambers, v glavni vlogi njegovega četrtega celovečerca (Besnilo, 1977). Vedno je rad izzival potrpežljivost javnosti in dražil svoje davkoplačevalske financerje, ki so težko pogoltnili dejstvo, da se javni denar zapravlja za kaj tako nezaslišano ekscesnega.
Njegovi filmi so kot sporadični izbruhi potlačenega, ki se kar vrača in vrača. Ko se nam že zdi, da smo končno predelali njegovega zadnjega, pride nov in nas spomni, da nekje spodaj, globoko pod površjem naših navidezno urejenih življenj, še vedno tiči kakšna speča pošast, ki jo je vredno obelodaniti. Cronenbergove grozljivke kljub svojemu včasih naravnost ostudnemu podobju nikoli niso bile trivialne ali senzacionalistične zavoljo senzacionalizma samega. Nasprotno, bile so (in še vedno so) presneto brihtne – intelektualne, cerebralne, filozofske.
V enem svojih zgodnjih intervjujev je Cronenberg dejal: »Veliko ljudi film razume kot sredstvo za umik v svet zabave. Zame so grozljivke umetnost. To so filmi, ki te prisilijo, da se soočiš s tistimi platmi svojega življenja, s katerimi se je težko soočiti.« Natanko to mu je tudi uspelo. Njegove zgodbe konstruirajo svetove, ki so videti tako zelo drugačni od tistega, v katerem živimo, da se nam zdi, da se lahko od dogajanja na platnu popolnoma izoliramo. To je svet ekstremov, transgresij človeške psihe in telesa, svet spečih človeških potencialov in destruktivnih iracionalnih gonov, o katerih raje sploh ne bi razmišljali, čeprav slutimo njihovo tiho prisotnost. In vendar gledamo. Gledalec je nevidni objekt Cronenbergove prikrite psihokirurgije.
Teme in podobe iz Cronenbergovih filmov se kot moraste sanje zahrbtno plazijo v svet navadnih ljudi in njihovih navadnih življenj. Meja med tistim, kar smo pripravljeni pripustiti v našo realnost, in tistim, kar moramo pustiti zunaj, da bi svet ostal trden, jasen in vsaj navidezno varen, se vedno bolj briše. Cronenbergova veščina zbujanja groze korenini prav tu, v njegovi sposobnosti upodabljanja najhujših človeških strahov – predvsem tistega po izgubi kontrole nad lastnim delovanjem.
Njegovo zgodnje, predholivudsko obdobje je najbolj zaznamovala tematska obsesija z nečim zunanjim, kar vstopi v telo in prevzame nadzor nad človekovimi psihološkimi in fiziološkimi procesi. Tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj grozljivo, pa niso ti tujki sami, ampak razdejanje, ki ga povzročajo v človeških telesih. Nosilci Cronenbergove groze niso ogabni paraziti, ampak navadni ljudje, »oropani« kulturnih inhibicij in prignani do skrajnosti svoje psihofizične substance. Ljudje, reducirani na gone in strasti, nevarna, iracionalna telesa, ki glodajo družbeni red in ga razpuščajo v kaos.
Glavni dejavnik tega kaosa je želja po razvoju in napredku. V Cronenbergovem svetu človeško lakoto po znanju in vedenju, po raziskovanju in premikanju meja neogibno spremljata kaos in uničenje. Njegov univerzum groze je poln znanstvenih zarot, raziskovalnih kiksov, norih znanstvenikov, pobezljane tehnologije, fiktivnih kvaziznanstvenih institucij s čudaškimi medicinskimi praksami in eksperimentov, ki so ušli izpod nadzora.
V prvencu Stereo (1969) se sfiži eksperiment, v katerem se sedem prostovoljcev podvrže možganski kirurgiji, ki jim odvzame dar govora in poveča njihovo zmožnost telepatije, v Zločinih prihodnosti (1970) znanstveniki iščejo zdravilo za smrtonosno bolezen, ki jo povzročajo sodobni kozmetični izdelki in je zdesetkala žensko populacijo, v Srhu (1975) dr. Hobbes razvije obliko medicinskega parazita, ki budi nenadzorovan seksualni apetit in se sprevrže v nepredvidljivo biološko orožje, v Besnilu neki drugi zdravnik na dekletu opravi poskusno presaditev kože in jo pri tem okuži s skrivnostno mutacijo, ki jo sili v nenadzorovane napade na ljudi okrog nje in pitje njihove krvi, v Zalegi (1979) spet neki tretji zdravnik razvije medicinsko prakso, s katero se travmatični spomini njegovih pacientov preobrazijo v fizične manifestacije na njihovih telesih, kar pri eni izmed pacientk rezultira v zalegi deformiranih, krvoločnih otrok, ki delujejo v skladu z nezavednimi impulzi besne matere, v Skanerjih se za prevlado nad svetom spopadejo mutanti z nadnaravnimi sposobnostmi telekineze, v Videodromu (1982) pa se človeško telo začne stapljati s tehnologijo. Prihodnost je skozi Cronenbergovo oko videti nadvse apokaliptična.
Ob vsem tem njegovi filmi degeneracije in mutacije telesa in duha prikazujejo tako slikovito, da so si mnogi prizori že zdavnaj zagotovili mesto v antologiji najbolj notoričnih prizorov iz zgodovine filma. V žanr grozljivke je vpeljal povsem nov tok, ki je postal znan pod imenom »telesna grozljivka« (body horror), vanj pa sodijo tudi dela drugih avtorjev, ki grozo prav tako destilirajo iz telesnih degeneracij, mutacij, parazitov, bolezenskih stanj in pohab.
Na tem mestu je dovolj prostora le za kratek oris Cronenbergovih zgodnjih filmov, ki bodo na letošnjem Liffu zasluženo doživeli retrospektivo. Ti filmi so seveda le del obsežnega in presenetljivo konsistentnega avtorskega opusa, ki šteje 19 celovečercev, med njimi tudi filme Muha (1986), Smrtonosna dvojčka (1988) in Trk (1996). V retrospektivi bo prikazan tudi za Cronenberga zelo netipičen in precej manj grozljiv film Hitra družba (1979), športna drama o veteranu avtomobilskih dirk in njegovem zlobnem menedžerju, v sekciji Predpremiere pa si bo mogoče ogledati tudi njegov najnovejši film Nevarna metoda (2011), ki je premiero doživel na letošnjem beneškem festivalu. Zgodovinska kostumska drama z zvezdniško zasedbo (Viggo Mortensen, Michael Fassbender, Keira Knightley) pripoveduje zgodbo o zapletenem razmerju med Sigmundom Freudom in C. G. Jungom ter žensko, ki se je vrinila med njiju. Žal boste, z izjemo zanimanja za psihologijo, v njej našli bore malo slastno cronenbergovskega.
IZBOR:
Besnilo (Rabid), r. David Cronenberg. Kanada 1977, 91 min.
Skanerji (Scanners), r. David Cronenberg. Kanada 1980, 103 min.
Videodrom (Videodrome), r. David Cronenberg. Kanada 1982, 87 min.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011