Hollywood na Nilu
Ta arabska kinematografija, ki se je je zaradi njene zgodnje razvitosti in vpliva prijelo ime Hollywood na Nilu, je svoj razcvet doživela že zelo kmalu. Pravzaprav je vse lastnosti razvite nacionalne kinematografije dobila že v obdobju nemega filma, a studijski sistem, (pogojno) primerljiv s hollywoodskim, ter skokovito povečanje produkcije je v egiptovsko kinematografijo prinesel šele zvok. Skoraj dobesedno, saj so pri takratnem izjemnem povečanju obsega filmske produkcije in njeni vse večji priljubljenosti pomembno vlogo odigrali radio in takrat v arabskem svetu nadvse priljubljeni egiptovski pevci (s pojavom radia se je priljubljenost teh po celotnem arabskem svetu širila z izjemno hitrostjo), ki so začeli nastopati v filmih. To je bilo obdobje, v katerem so v egiptovskem filmu kraljevali pevci igralci, kot so bili Umm Kalthoum, Mohamed Abd el Wahab, Chadia, Abdelhalim Hafez, Farid el Atrache in Leila Mourad, prek egiptovskih filmov pa sta se po arabskem svetu širila tudi jazz in latinskoameriška glasba. To je bilo zlato obdobje egiptovskega filma, čas, v katerem je egiptovska kinematografija prevzela vzorce hollywoodske, a jim tudi dodala nacionalni kolorit.
Vpliv egiptovskega filma je bilo tedaj čutiti celo do Hollywooda, saj je ta k sebi povabil enega najpopularnejših egiptovskih igralcev, Omarja Sharifa, in iz njega naredil eno najbolj prepoznavnih ikon zahodne popularne kulture, prototip eksotičnega ljubimca. Med številnimi režiserji tega obdobja je treba predvsem poudariti dva, ki sta daleč presegala obrtniško dovršenost preostalih in se mednarodno uveljavila: to sta bila Niazi Mustapha in predvsem Salah Abou Seif, ki ga je danes najbolj znani egiptovski režiser, Youssef Chahine, razglasil za »najbolj egiptovskega med vsemi cineasti«. S prihodom šestdesetih let in radikalnejših družbenopolitičnih sprememb –padec režima kralja Farouka se je sicer zgodil že leta 1952, a na filmsko produkcijo je politično dogajanje začelo vplivati šele s prehodom v socializem in podržavljenjem filmske produkcije –pa se je zlato obdobje egiptovskega filma končalo.
Že v »zlatem obdobju« je začel ustvarjati tudi morda največji sin egiptovskega filma –omenjeni Youssef Chahine, ki je v svoji skoraj 60-letni filmski karieri posnel približno 40 celovečernih igranih del. Chahinu, ki se je s filmi, kot sta Sira’Fil-Wadi (1954), v katerem prvič nastopi Omar Sharif, in Sira’Fil-Mina (1956), predvsem pa s svojim najbolj avtobiografskim delom, Postajo Cairo (Bab Al-Hadid, 1958), že takrat silovito uveljavil v mednarodnem prostoru, bo osrednje mesto pripadlo tudi v sklopu tokratnega pregleda egiptovskega filma. Ogledali smo si namreč lahko dve izmed teh Chahinovih zgodnjih del, dramo Sira’Fil-Wadi (1954), posneto še v obdobju kralja Farouka, v kateri pogumno načenja temo fevdalnega izkoriščanja, ter prvo izmed njegovih klasik, Postajo Cairo. Prav to delo je postalo ključno za njegovo avtorsko formacijo, saj je z njim postavil temelje svojemu posebnemu filmskemu slogu, v njem pa je egiptovskemu občinstvu prvič pokazal tudi drugačen, izrazito oseben, avtorski pristop v obravnavi osrednje teme. Drugačnost Chahinovega načina ustvarjanja je bila tolikšna, da ga je egiptovsko občinstvo, navajeno na klišejske melodrame, sprva zavrnilo. A čeprav je v njegovem ustvarjanju nato sledila manjša kriza, se svojemu avtorskemu credu ni odrekel, pozneje, s prvimi mednarodnimi nagradami –na primer z berlinsko posebno nagrado žirije za film Iskindiriya...leih? (1978) –pa ga je ponovno vzelo za svojega.
Teden egiptovskega filma nam je omogočil okusiti tudi sedanjost egiptovske kinematografije, ki jo trdno v rokah drži nova, mlada generacija filmskih ustvarjalcev. Ogledali smo si deli Asef Ala El-Ezaag (2008) Khaleda Marie in Tabbakh Al Rayyes (Predsednikov kuhar, 2008) Saida Hamida, ki sta na prvi pogled sicer značilna sodobna komercialna izdelka, a oba prek komične zgodbe načenjata resni temi: prvi govori o položaju duševno motenih v sodobni egiptovski družbi, drugi pa nas popelje med »preproste ljudi«, tudi v egiptovski družbi vse prevečkrat spregledane.
Pogledi, junij 2010