Filmski glas generacije osemdesetih
Dobrega pol leta nazaj me je pri Pogledih doletela naloga kritično pretresti generacijo režiserjev, ki trka na vrata, in iz nje izluščiti nekaj imen, ki utegnejo v prihodnosti avtorsko najbolj zaznamovati slovensko filmsko sceno. V tekstu z naslovom Dajte jim film! sem navijala predvsem za Roka Bička, Matjaža Ivanišina in Matevža Luzarja in jim priklopila še rezervno dvojico Goran Vojnović in Nejc Gazvoda.
Na Vojnovića in Gazvodo je bilo treba opozoriti že zato, ker sta, še preden sta padla v film, z gibčnostjo besedovanja dokazala svoj talent, pogum in samoiniciativnost na področju literarnega ustvarjanja, pa čeprav sem zapisala, da ju zaenkrat še vedno raje berem kot gledam.
Nejc Gazvoda ni potreboval prav dolgo časa, da je moj pridržek v eni sami potezi elegantno zminiral; s celovečernim prvencem Izlet je dokazal, da se hudičevo dobro znajde tudi na filmski fronti. Povrhu vsega mu filma sploh ni bilo treba dati, ampak si ga je izvolil vzeti kar sam. Kot sveži diplomiranec za tak podvig seveda ni imel prav velike finančne podpore, imel pa je nekaj kvalitetnih sodelavcev, ki so bili pripravljeni delati zastonj, predvsem pa je imel tisto, v čemer se je pridno uril že od srednje šole naprej: dobro zgodbo. Za formalni okvir je izbral film ceste, privilegiran žanr mikrobudžetnih produkcij, in v enem avtu na poti proti morju soočil tri nekdanje sošolce, ki so se dolgoletnemu prijateljstvu na čast odločili skupaj preživeti vikend na obali. Gregor, Andrej in Živa se tako podajo na izlet, ki bo kratek, a tako intenziven, da bodo morali marsikaj odvreči s sebe, če bodo hoteli skupaj priti do cilja in nazaj.
Pripoved, ki jo je Gazvoda priredil po eni izmed kratkih zgodb iz svoje debitantske zbirke Vevericam nič ne uide (2004), odlikuje predvsem dejstvo, da deluje na več ravneh hkrati in da je zelo precizno tempirana. Scenaristično zreli pripovedi je kljub njeni kompleksnosti enostavno slediti (kompleksnost pripovedi se še posebej dobro kaže pri koncipiranju likov – Živa, Andrej in Gregor bi lahko pod peresom manj subtilnega scenarista hitro ostali le Lepotička, Gej in Vojak, tako pa so, tudi s pomočjo lastnih avtorskih intervencij, tipske lupine napolnili s precej bolj notranje kontradiktornimi vsebinami). Film je ambiciozen, včasih nevarno blizu roba, kjer bi ga le korak naprej stal kredibilnosti, a mu uspe ostati na pravi strani in obtesati pretencioznost, ki je pogosta otroška bolezen prvencev. Zgodba je zabavna in tragična, preigrava širok spekter emocij, a je obenem tudi tehtna, z jasno smerjo in sporočilom: generacija, rojena okrog leta 1980, se lahko Gazvodi zahvali za doslej najbolj učinkovito filmsko upodobitev svojega občutenja sveta. Končno se je našel nekdo, ki je našemu glasu našel tudi filmski odmev in pokazal, kako je videti svet s te tesnobne perspektive.
Upam, da bo generacija v njem zares prepoznala zaveznika in ga vzela za svojega. Gazvoda je namreč z naših ramen dvignil breme, ki bolj kot na pleča posameznika sodi na pleča družbe. Pokazal je, da izguba orientacije in splošna omrtvičenost sodobne mladine, ki bi morala že zdavnaj stati trdno na lastnih nogah, pa še vedno hodi na srednješolske izlete, nista toliko stvar razvajenosti in nezainteresiranosti kot stanje duha sodobne družbe, ki postaja vedno bolj poklapana, utrujena, vdana v usodo in oropana vere, da je stvari mogoče obrniti na bolje. Če temu dodamo še dediščino vse bolj storilnostno naravnane družbe, ki vzgaja vedno bolj instrumentalne posameznike, ki sicer dobro izpolnjujejo ukaze z vrha, a niso sposobni ustvarjalnega mišljenja, smo najbrž že zelo blizu odgovora na vprašanje, zakaj mladina danes preprosto ne zna več odrasti.
Da se nekaj vendarle da narediti tudi z dobro staro udarniško akcijo, dokazujejo Gazvoda in njegova ekipa (poleg igralcev Nine Rakovec, Jureta Henigmana in Luke Cimpriča je treba izpostaviti vsaj še direktorja fotografije Marka Brdarja in montažerja Janeza Lapajneta), pa tudi naraščajoče število drugih mladih avtorjev, ki razumejo, da se bo poslej treba boriti za to, da bi lahko delali. Gazvoda je vsem jamračem na dolge proge, ki ne dajo nič od sebe, dokler nimajo pokrite celotne finančne konstrukcije, dokazal, da je za dobro dramo dovolj fotoaparat, trije nadarjeni prijatelji z akademije in veselje do dela. Ne razumite me narobe – ne pravim, da bi morali kulturniki delati zastonj, namesto da praznijo državno malho. Nikakor ne. A če ne gre drugače, je še vedno bolje delati za čast in slavo (če že za golaž in pivo bolj malo ostane), kot pa otopelo buljiti v strop in čakati, da ti priložnost pade na glavo. Predvsem pa verjamem, da so tovrstni projekti najboljša popotnica za nadaljnje delo in da ne bodo ostali neopaženi, ko se bo naslednjič delilo javna sredstva.
Izlet v mnogočem deluje prav zato, ker je tako zelo neobremenjen z uspehom in upravičevanjem javnih sredstev. Ustvarjalci so se namenili posneti iskren film o svetu, ki ga živijo (ali, natančneje, o svetu, ki živi njih), in ne remek dela, čeprav filmu, komunikativnosti navkljub, ne manjka ne poetičnih momentov ne eksperimentalnih inovacij, ki mu dajejo mladosten zalet. Druga njegova odlika je to, da je zelo lokalen, zelo »slovenski«, in to tako v tematskem kot v oblikovnem smislu. Dotika se tipičnih tem, ki obvladujejo slovenski javni prostor, v filmu pa se zgoščajo v Andrejevih ciničnih verbalnih izbljuvkih. Da znajo te vsebine kljub svoji lokalni obarvanosti z obravnavo človeških stisk na preseku intimnega in družbenega nagovoriti tudi tuja občinstva, dokazujejo številne mednarodne festivalske nagrade, ki jih je film prejel še pred začetkom redne distribucije v domačih kinematografih. Lokalni duh je močno prisoten tudi v izbiri snemalnih lokacij in v panoramskih posnetkih, ki razbijajo klavstrofobičnost prizorov, posnetih v avtu. Domača pokrajina ni filtrirana skozi razgledničarsko estetiko, a je kljub temu videti prekleto dobro. Dodaten plus si je avtor pridelal tudi z uporabo izvirne domače glasbe širši javnosti malo znanega elektronskega dua New Wave Syria.
Slovenski filmi imajo ponavadi še eno zoprno lastnost: radi hitro startajo, potem pa kar nekam mencajo, klecajo in se do konca ne poberejo več. Izlet svoj ritem odmerja veliko bolj premišljeno. Gazvoda je že v svojih literarnih delih za konec rad prihranil kakšen presenetljiv obrat in tudi film spelje v osupljiv zaključek. Koščki dialogov in prizorov, ki se na začetku morda zdijo nekoliko prisiljeni, tekom filma počasi dobivajo smisel in navidezne nerodnosti, ki so se zdele na robu prepričljivega, se retroaktivno polnijo z motivacijo in znotraj širšega okvira ležejo na svoje mesto. Sodobni odnosi, kot jih razkriva Izlet, so tako površinski, da nakopičene frustracije butajo na plano po ovinkih in obrambe padejo šele potem, ko se ljudje, bolj vajeni komuniciranja po žicah in elektromagnetnih valovih kot s fizičnim stikom, dovolj dolgo stiskajo na majhnem prostoru. Šele potem se začne prava komunikacija; vse tisto prej je le zezanje, pingpong brezpomenskih puhlic in premetavanje klišejev. Ko prazno besedičenje napolnijo zamolčane skrivnosti, zadušena čustva in frustracije, ki silijo v medosebni prostor, in končno vse zleze na plano, se prijatelji lahko zares povežejo; toda pred tem se bodo morali še enkrat raziti.
Vsi pravi junaki imajo napake in tudi Izlet ni brez njih. Ampak za prvenec, še posebej tak, ki je narejen iz čiste ustvarjalne ihte, so napake higienski minimum, ki filmu daje le še večjo mero kredibilnosti. Zares zanimivo bo videti, kaj bo nastalo, ko bo budžet večji in bo temu primerno zrasel tudi pritisk javnosti. Zato dajte Gazvodi njegov drugi film! Čim prej, tem bolje. Da bo lahko še naprej ustvarjal, ob tem pošteno plačal svoje sodelavce in šel na koncu še na kakšno (zasluženo) pivo.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012