Kritike - Kino

Ženska, ki poje (Incendies). Režija Denis Villeneuve. Kanada/Francija, 2010, 130 min. Ljubljana, Cankarjev dom

Čeprav se kanadski cineast Denis Villeneuve s svojim četrtim celovečercem, Žensko, ki poje, ni podal v iskanje še ne uhojenih smeri filmske pripovedi, pa nam v njem vendarle ponuja izvirno variacijo znanih narativnih elementov, s katero nas suvereno ter z izjemnim občutkom za preplet osebnega in družbenega popelje skozi čas in prostor.

Villeneuve gledalca na to popotovanje pripravi že z uvodno podobo, saj kmalu postane očitno, da ta pripada nekim drugim časovno-prostorskim koordinatam, ne tistim, v katerih se začne odvijati zgodba. S tem gledalcu ponudi prvi indic, da se bo zgodba, sprva vpeta v žanrsko formo družinske drame ter umeščena v sedanjost in urbano okolje nekega zahodnjaškega mesta, kmalu razširila preko danih okvirjev. A čeprav pričakovana, nas avtorjeva razširitev pripovednih okvirov v svojem silovitem epskem zanosu vendarle preseneti. Zgodba se namreč začne v trenutku, ko se Jeanne in Simon, brat in sestra, po smrti mame (Nawal) zglasita pri notarju, ki jima prebere njeno oporoko. V njej mati otrokoma sporoči, kako želi biti pokopana, pa tudi nekaj povsem nepričakovanega – novico, da je njun oče še živ ter da imata še enega brata. Zanju je pripravila pismi, za kateri si želi, da bi bili osebno izročeni – Jeanne naj bi pismo izročila očetu, Simon pa svojemu bratu. Čeprav si mamino prošnjo sprva oba razlagata kot še eno njenih ekstravagantnih osebnih kapric, pa nova dejstva, ki so povsem zamajala vse tisto, kar sta doslej imela za resnično, Jeanne vendarle spodbudijo k izpolnitvi v oporoki zapisane prošnje. Toda pri tem še zdaleč ne sluti, da se bo z vsakim korakom na tej poti k očetu, čigar identiteta ji je povsem neznana, krhala tudi njena stara identiteta ter se pri tem vzpostavljala neka nova, drugačna. Doslej sta namreč oba, tako Jeanne kot Simon, odraščala kot Kanadčana, brez stikov z domovino svojih staršev – ki v filmu sicer nikoli ni imenovana, toda Villeneuve gledalcu že v uvodni podobi ponudi jasen namig, da je umeščena na nemirni Bližnji vzhod –, a vseeno prepričana, da vesta, kdo sta. Z novimi dejstvi pa v enačbo Jeanninega življenja – kot ji slikovito pojasni njen mentor, profesor čiste matematike na univerzi, kjer dela kot asistentka – ne vstopijo le neznanke, pač pa se neizogibno spremeni tudi končni rezultat, torej njena identiteta.
S tem ko se Jeanne poda na pot, da bi v njej povsem tuji deželi poiskala neznanega očeta, pa primarno družinska drama preraste v širšo, družbeno kritično naravnano pripoved o turbulentni zgodovini neke dežele. Oziroma natančneje, Villeneuve s svojim resnično izjemnim občutkom za prepletanje osebnega in družbenega (občutkom, kakršnega v sodobnem avtorskem filmu premore le malokdo) gledalca vodi od intimnega prespraševanja osebne identitete, ki žene osrednja lika, prek s travmatičnimi dogodki in zamolčanimi skrivnostmi posejane družinske kronike, do s krvjo prepojene in z državljansko vojno zaznamovane zgodovine dežele – v kateri kljub dejstvu, da v filmu ni izrecno imenovana, ni težko prepoznati sodobnega Libanona – in nazaj. In pri tem v ospredje izmenično postavlja predvsem dva lika, hčerke Jeanne ter matere Nawal (brat Simon ter predvsem notar, materin delodajalec in družinski prijatelj, se v pripoved domiselno vrneta nekaj pozneje), katere pretresljivo zgodbo, tesno povezano s krvavim družbenim dogajanjem v sedemdesetih in osemdesetih letih, Villeneuve podaja preko t. i. flashbackov, spominskih rekonstrukcij preteklega dogajanja. Na tem mestu pa nas znova navdušita njegova domiselnost, saj se pri vključevanju slednjih v narativni tok odreče konvenciji, ki zahteva, da flashbacke na formalni ravni ločimo z različnimi stilnimi elementi (na primer s prehodi ali uporabo črno-bele fotografije), s čimer zabriše mejo med preteklostjo in sedanjostjo.
Čeprav lahko domnevamo, da je Denisu Villeneuvu številne kvalitete prinesla že literarna predloga (istoimenska, večkrat nagrajena gledališka igra kanadsko-libanonskega dramatika Wajdija Mouawadaja), po kateri je nastal scenarij, pa prav tako ni mogoče spregledati, da je Villeneuve iz nje ustvaril pristno filmsko pripoved, ki navdušuje s svojo kompleksno evokacijo tragične bližnjevzhodne družbene stvarnosti.

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012