Dve simfoniji, dva svetova
Kar mi seže poslušalski spomin, orkester Slovenske filharmonije goji tradicijo izvajanja simfonij in pesemskih ciklov Gustava Mahlerja, čeprav orkestrove kronike koncertnih sporedov pričajo, da ni bilo od nekdaj tako. Letošnjo koncertno sezono se Ljubljana še posebej poklanja njegovemu spominu ob 150. obletnici skladateljevega rojstva (7. julija letos) in 100. obletnici smrti (18. maja prihodnje leto) s posebnim projektom Mahler v Ljubljani, ki ga skupaj prirejajo Festival Ljubljana, Slovenska filharmonija in RTV Slovenija, v okviru katerega je poleg številnih koncertov in razstave tudi muzikološki simpozij aprila.
Pogled v sporede, ki jih je za jubilejni zbornik Slovenske filharmonije ob 300. obletnici njene predhodnice Academie Philharmonicorum zbral Primož Kuret, nam pove, da je Mahler kot pianist nastopil na 4. članskem koncertu Filharmonične družbe 5. marca 1882 in da so njegove skladbe v Ljubljani prvič zazvenele na koncertu 23 let pozneje, ko je dunajski pevec Julius Muhr zapel tri samospeve. Prvič pa je ljubljansko koncertno občinstvo kakšno Mahlerjevo simfonijo poslušalo leta 1914 pod taktirko Rudolfa von Weissa-Ostborna in z graško sopranistko Fanny Pracher, ko je zazvenela Mahlerjeva Četrta.
Po drugi svetovni vojni so bile vse do sedemdesetih let in prihoda Antona Nanuta v Slovensko filharmonijo izvedbe redke – 1948. Pesmi popotnega tovariša z Jakovom Cipcijem in baritonistom Andrejem Štrukljem, 1949. Pesmi za umrlimi otroki z Bogom Leskovicem in altistko Elzo Karlovac, 1950. spet pod Cipcijevo taktirko in s sopranistko Nado Vidmar Četrta simfonija, leta 1955 prvič (!) v Ljubljani Prva simfonija (dirigiral je gost Eleazar de Carvalho) in 1969. prvič Deveta z dirigentom La Rosa Parodijem. Šele od sezone 1972/73 so začeli Filharmoniki Mahlerjeve simfonije in cikle za glas in orkester redno uvrščati v svoje programe in tako je še danes v orkestru nekaj glasbenikov, ki lahko rečejo, da so sooblikovali to tradicijo pod taktirko različnih domačih in tujih dirigentov.
Avtorska Peta
Kakšno Mahlerjevo si vedno znova »vzame« tudi vsak filharmonični šef dirigent in aktualni, Emmanuel Villaume, je v desetih dneh izvedel kar dve povsem instrumentalni, Peto in Šesto.
Pred izvedbama bi si težko predstavljala, da bosta to dva tako različna svetova. Nikakor ju ne bi mogla vrednostno rangirati. Villaume me je v Peti presenetil s povsem nenavadnimi tempi, neustaljeno agogiko, zastajanji in pohitevanji zlasti v prvem stavku in Adagiettu, nekakšno nemahlerjevsko zvočno mehkobo, ki sem jo pripisala njegovi francoski uglajenosti in izpostavljanjem nekaterih tematskih poudarkov, ki jih redko slišimo. Simfonijo mi je pokazal v novi luči, izvedba me ni popeljala v tisti znani svet večno odtujenega Srednjeevropejca, ki se kot Čeh v Avstriji in Jud, tragično iščoč umetnik še v trenutkih uspeha, slave in ljubezni ne počuti varno.
A Villaume mi je drugačnega Mahlerja, četudi se s tako interpretacijo ne bi strinjala, pokazal prepričljivo, iskreno in silovito, tako da sem njemu in glasbenikom oprostila tudi napake, saj, če se izrazim po Mahlerjevo: »Kar je najboljšega v glasbi – tega ne najdemo v notah.« Res je, da je orkester s koncertnim mojstrom Janezom Podleskom in vsemi vodji skupin, prvimi solisti, Irino Kevorkovo, Igorjem Škerjancem, Aleksandrom Miloševom, Petrom Brčarevićem, Alešem Kacjanom, Matejem Šarcem, Jurijem Jenkom, Paolom Calligarisom, Markom Iličem, Francem Kosmom in ob vseh teh odličnih glasbenikih z res neverjetnim mladim prvim hornistom Andrejem Žustom Emmanuelu Villaumu predano sledil in se izkazal s svojo zmožnostjo izjemnega orkestrskega barvnega niansiranja (to mu je prelepo uspelo že v uvodni, odlični, nadvse zanimivi in aktualni skladbi Barva Marca-Andréja Dalbavieja) in prepričljivega stopanja tudi po manj varnih in uhojenih poustvarjalnih poteh.
Korektno monumentalna Šesta
Povsem drugačna pa je bila izvedba Mahlerjeve Šeste, Tragične simfonije. Čeprav je ta simfonija nastala v skladateljevem srečnem obdobju in v idiličnem okolju med poletnimi počitnicami, je vendarle izraz umetnikove nenehne preganjavice, notranje stiske in strahu pred usodo. Občestvo in mogočnost narave, ki jo je skladatelj globoko spoštoval in iz nje črpal, seveda ne na romantično programski način, sta v tej simfoniji še posebej vseobsegajoča. Svet in ljudje, ki so ga obdajali, posebej Alma in otroka, pa so v njegovem občutljivem notranjem svetu prav tako ujeti v ta vrtinec usodnosti, ki mu Mahler očitno ni ne mogel ne hotel ubežati. Prav neverjetno je, kako je s svojim kompozicijskim in instrumentacijskim mojstrstvom prav s klasično simfonično štiristavčnostjo v Šesti postavil temeljni kamen novemu glasbenemu stoletju.
Zdi se, da se je izvedbe te simfonije Emmanuel Villaume lotil po preverjenih vzorcih in bolj kot povednosti izpovednih detajlov in kompleksnosti dal prednost gradnji velikega dramaturškega loka od uvodnih taktov do temačnega sklepa. Tempi so bili odmerjeni pričakovano, prav tako tematska gradnja. Simfonija je tekla po ustaljenih tirnicah, dirigent tokrat v njej ni drzno iskal novih poti, a je v odličnem sodelovanju z orkestrom izpeljal eno res korektnih monumentalnih izvedb. Izkušeni koncertni mojster Miran Kolbl je orkester trdno vodil z zanesljivim lokovanjem in izstopajočimi soli, podobno kot njihovi kolegi pri Peti so se odlično kot vodje skupin in solisti odrezali Tibor Kerekeš, Matej Grahek, Matjaž Rebolj, Jure Jenko, Jordan Hadžinikolov, Irina Kevorkova, Andrej Petrač, Maja Rome, v počasnem stavku Andante še posebej Melina Todorovska na angleškem rogu in hornistka Aurelie Roussel.
Oboist Matej Šarc na vrhuncu
Včasih se vprašam, ali smo res tako razvajeni, da od dirigentov vedno znova pričakujemo, da nam ustavijo dih ... Posebej me navduši, če se to zgodi v zahtevnih, na videz težko dostopnih skladbah, kakršna so na primer dela glasbenih avantgard 20. stoletja. Pred Mahlerjevo Tragično smo poslušali Koncert za oboo in komorni orkester Bernda Aloisa Zimmermanna (1918–1970), ki bi ga lahko uvrstili mednje. Skladatelj je večino življenja preživel v rojstnem Kölnu in okolici, po študiju filozofije in glasbe pa so ga kompozicijsko gotovo najbolj zaznamovali poletni tečaji in festivalska dogajanja v znameniti avantgardistični meki Donaueschingenu. Iz ritmične strukturiranosti Stravinskega in obkroženosti z nemško avantgardo od njega mlajšega donaueschingenskega kroga, ki ju je po svoje filozofsko osmislil, je izoblikoval zelo oseben, nedogmatičen glasbeni slog in kompozicijsko tehniko.
Takšen je tudi Koncert za oboo iz leta 1952, čeprav je posvečen Stravinskemu in v prvem stavku izrazito neoklasicističen, unikatno spaja neoklasicizem z dodekafonijo, kompleksno strukturiranost s komorno prosojnostjo in virtuoznostjo, ki pred solista oboista postavlja največje zahteve. Prvi oboist orkestra Slovenske filharmonije Matej Šarc, ki je z nastopi v letošnji sezoni dokazal, da je na vrhuncu solistične zrelosti, je v orkestru in dirigentu našel muzikalno motiviranega poustvarjalnega partnerja za res vrhunsko izvedbo.
Pogledi, november 2010