Dva večera, dve premieri v Mariboru
Operna gledališča po vsem svetu že od krstne uprizoritve 14. januarja 1900 bolj ali manj posnemajo ta predpisana prizorišča: cerkev je pač cerkev, pisarna šefa policije v palači je bolj ali manj elegantna, tretje dejanje pa zahteva visoko obzidje, s katerega obupana Tosca skoči v smrt. Ker številne operne hiše prav zaradi tako rekoč globalno tipizirane postavitve Tosce lahko za predstavo ali dve dobijo velika imena, se zato nihče preveč ne razburja. Pred leti je na primer na premiero v Trstu vskočil Salvatore Licitra, ki ga tam zaradi mednarodne razprodanosti sicer zlepa ne bi videli. Dunajska državna opera še vedno igra Tosco v več kot petdeset let stari režiji Margarethe Wallmann iz časov umetniškega vodstva Herberta von Karajana. Razen velikanskega orla na Angelskem gradu je zelo podobna dolgoletni ljubljanski postavitvi. Spomladi 2006 je londonska Kraljeva opera Covent Garden sicer obnovila Tosco, a najopaznejši del uprizoritve je bil sponzorski nakit draguljarske hiše Asprey, ki jih je z veliko pompa nosila Angela Gheorghiu. Bryn Terfel kot Scarpia in Marcelo Alvarez kot Cavaradossi bi svoje kostume mirno prinesla kar s seboj, tako kot v starih časih. Še najdlje je šla lansko jesen newyorška Metropolitanska opera z domnevno drzno postavitvijo švicarskega režiserja Luca Bondyja: ta je Scarpio v prvem dejanju opolzko posadil na kip device Marije, v drugem pa njegovo otvoritveno arijo obogatil s prostitutkami, ki so ga božale po mednožju, medtem ko je on hropel o Tosci. To je povzročilo ogromno ogromno zgražanja, še več pa to, da Tosca potem, ko Scarpio zabode, ni – tako kot povsod po svetu – okrog njega postavila sveč, temveč samo izčrpano obsedela na zofi.
Obetavni mariborski tandem de Brea – Halász
Mariborska opera je v tekoči sezoni naredila zelo pogumno potezo in za vse štiri premiere angažirala zelo opazne režiserje: poleg Tauferja z Netopirjem in Buljana z Wertherjem je kar dve režiji zaupala Diegu de Brei: jesenski Pikovi dami je kritika sicer očitala nekam malo ambicioznosti, zato bo zelo zanimivo videti, kako se bo lotil Tosce. Jeseni je v Mestnem gledališču ljubljanskem zelo posegel v sicer redko igrano Shellyjevo tragedijo Cenci (kot je bil preveden izvirni naslov The Cenci), januarja pa temeljito dramaturško prestrukturiral enega bolj znanih Shakespearovih besedil Julija Cezarja. Jasno je sicer, da mimo partiture ne more, a vsekakor se da iz Tosce napraviti marsikaj – Pikovo damo so na primer pred nekaj leti na Dunaju izjemno spretno prestavili v naš čas, prav tako Puccinijevo Manon Lescaut in Massenetevo Manon.
Najbrž bo imel dobro oporo v zelo uglednem madžarskem dirigentu Michaelu Halaszu, ki si je ime naredil v nemških opernih hišah (Frankfurt, Berlin, Hamburg, Munchen, tudi Zurich) skozi sedemdeseta in osemdeseta, od leta 1991 pa redno nastopa v Dunajski državni operi, kjer je po debiju v Čarobni piščali dirigiral večino del iz klasičnega repertoarja, pa tudi denimo Brittnova Petra Grimesa in Billyja Budda. Nemško glasbeno gledališče je od nekdaj scensko izjemno zanimivo in prav intrigantno bo videti srečanje veterana iz časa modernističnega gledališča in (samo-)iskalca de Brea, ki se je v zadnjih sezonah loteval tako različnih projektov, kot so Mali princ, Somrak bogov, Zločin in kazen, ter nazadnje odrske priredbe Lubitschevega nemega filma Ko sem bil mrtev v ljubljanski Mali Drami. Kot je v navadi, sta zasedbi dve, v nosilnih treh vlogah izmed slovenskih pevcev nastopa le Janez Lotrič na treh izmed skupno devetih predstav med 14. in 26. majem.
Le dan po premieri Tosce bo premiera tudi v Drami mariborskega Slovenskega narodnega gledališča. Modro ptico Mauricea Maeterlincka bo režirala Ivana Djilas, ki je v zadnjih letih po vsej Sloveniji režirala več odmevnih projektov, v Mariboru nazadnje svojo lastno adaptacijo (v sodelovanju s Tatjano Doma) Voltairovega Kandida. Zadnje leto je s svojim društvom Familija, ki ga vodita z Boštjanom Gombačem, odgovorna za varietejski program v ljubljanski Kavarni Union, njena umetniška biografija pa vzbuja zaupanje, da je nadvse podkovana za domiselno ugledališčenje Maeterlinckovega pravljičnega sveta, v katerem deklica Mytyl in njen brat Tyltyl iščeta srečo.
Kot zanimivost je treba navreči, da je bila krstna uprizoritev Modre ptice leta 1908 v moskovskem MHAT Stanislavskega in Nemirovič Dančenka. Leta 1919 je bila v newyorški Metropolitanski operi krstna uprizoritev istoimenske opere Alberta Wolffa, posnetih pa je bilo tudi pet filmov, od tega dva nema in en animiran, v zadnjem, ameriško- sovjetski koprodukciji iz leta 1976, so v režiji Georgea Cukorja nastopile Elizabeth Taylor, Jane Fonda, Ava Gardner in takrat osemletna Patsy Kensit kot glavna junakinja Mytyl (že dve leti prej je nastopila v Velikem Gatsbyju kot hčerka Roberta Redforda in Mie Farrow).
Pogledi, 5. maj 2010