Druga godba v Kinu Šiška
Mednarodni festival Druga godba se je za 27. ponovitev predstavil v nekoliko prenovljeni zunanji podobi, za katero je mogoče na prvi pogled reči, da je zelo dobrodošla. Najpomembnejše je prav gotovo, da se je organizator odločil za večjo razpršenost koncertov, ki tako niso več vezani na dober teden dogajanja v maju (čeprav tradicionalnega središča ne zanemarja), ampak se festival zaradi kar dveh pomembnih koncertov v marcu začenja že precej prej in se bo nadaljeval še v jesen. Hkrati se predstavlja tudi novo prizorišče. Razlogi za so najbrž v manjšem odzivu poslušalcev na tisto, kar Druga godba ponuja v koncentrirani obliki, to pa gre vsaj v določeni meri pripisati tudi slabšemu ekonomskemu položaju mlade populacije, ki naj bi predstavljala večji del festivalske publike. Selitev na novo lokacijo je pomembna tudi na simbolni ravni, saj je navezanost festivala na Cankarjev dom (naj je bil ta še tako dobronameren) načenjala njegovo zunanjo podobo. Včasih je bilo namreč silno težko ločevati med rednim programom CD in tistim, kar naj bi bil prispevek Druge godbe.
Kino Šiška, ki je 11. marca gostil etiopskega skladatelja, aranžerja in multiinstrumentalista Mulatuja Astatkeja in njegovo (angleško) zasedbo, je s tega stališča vsekakor boljša rešitev, in kakor je pokazala lepo zapolnjena Katedrala, so ga za prizorišče drugogodbenih koncertov brez zadržka sprejeli tudi njeni redni obiskovalci.
Jasno, razlog za to je bil tudi v imenu nastopajočega. Etiopski glasbenik bi v Ljubljani že moral nastopiti, pa je bil koncert zaradi bolezni odpovedan, in ker je postal v zadnjih letih zlasti po zaslugi Jarmuschovega filma Strti cvetovi skoraj pop zvezda, se je mimogrede priljubil tudi bolj priložnostnim poslušalcem. Kar je po eni strani presenetljivo, saj gre za glasbenika v zrelih letih, ki se je sicer šolal celo na slovitem Berkeleyju, vendar zunaj domovine nikoli prej ni zbujal posebnega zanimanja, četudi je njegovo druženje elementov etiopskega glasbenega izročila z džezom zanimivo, sveže in ravno prav eksotično, da navduši nekoliko bolj izbran in zahteven glasbeni okus, hkrati pa melodično in ritmično dovolj izrazito, da gre zlahka v uho, kot kaže vrsta plošč, ki so zadnje čase izšle na Zahodu. In prav zato je kot nalašč za vse tiste, ki s(m)o siti predvidljivih in izpraznjenih obrazcev zahodne pop glasbe v najširšem smislu te oznake.
Astatke se je v Ljubljani predstavil s sedemčlansko zasedbo, v kateri so bili poleg dveh tolkalcev še kontrabasist, klaviaturist, čelist, saksofonist (tudi flavta in bas klarinet) in trobentač, skupaj z njim, ki je igral na vibrafon, klaviature in občasno na tolkala, je šlo torej za pravo veliko zasedbo, ki ima temu primerno večplasten zvok in jasno tudi učinek.
Ta se je pokazal že ob prvih taktih uvodne skladbe koncerta in hkrati nakazal dve navezavi, ki se mi zdita dovolj pomenljivi. Po eni strani je Astatkejeva glasba spominjala na tisto, ki jo je pred pol stoletja ustvarjal Sun Ra s svojo Arkestro, po drugi pa na hipnotično ritmičnost, ki jo je bila v sposobna ustvariti vsaka zasedba velikega Fela Kutija. Da ne bo nesporazuma, ne gre za posnemanje ali celo kopiranje. Še zdaleč ne. Gre preprosto za podoben pristop h glasbi. Sun Ra je z Arkestro na prvi posluh delal glasbo, ki je bila zelo blizu Ellingtonovi, dokler ni vanjo uvedel kaj izrazito neobičajnega, recimo tam-tame v kontraritmu ali električne orgle, Astatke pa svojo glasbo gradi na izraziti poliritmiji, za katero nenehno skrbita oba tolkalca, občasno pa jo še poudarjajo njegove intervencije na vibrafonu ali ročnih bobnih. Vsaj v nekaterih skladbah se ta poliritmičnost že približuje hipnotičnosti Kutijeve glasbe, gre torej za izrazito afriško glasbeno značilnost, ki pa je Astatke nikoli ne razvije do konca, ker se posamezne skladbe prehitro končajo in ker se preveč držijo ustaljenih džezovskih obrazcev.
Tako je bilo vsaj na koncertu, medtem ko poslušanje zlasti starejših Astatkejevih posnetkov dokazuje, da ne gre za nekaj nujnega in glasbi lastnega, kar namiguje na to, da je moral avtor glasbo in njeno izvedbo prilagajati trenutni zasedbi in njenim zmožnostim. Ja, tudi če primerjamo Astatkejevo zadnjo, lani objavljeno ploščo Steps Ahead s tistim, kar smo slišali na koncertu, postane jasno, da so bili spremljevalni glasbeniki tisti, ki so »onemogočili«, da bi se etio-džez pokazal v vsem svojem zvočnem in ritmičnem razkošju. Glasbeniki so – morda z izjemo ritem sekcije – delovali precej nebogljeno, brez presežkov so odigrali svoje parte, saksofonist in trobentač sta se zanašala predvsem na moč, veliko manj na subtilnost in medigro, medtem ko je vloga čelista vsaj zame ostala precej nedoumljiva. Mislim, da bi recimo električna kitara v tem kontekstu delovala dosti bolje.
Posledica je bila, da glasba po sicer obetavnem začetku ni rasla in se razvijala, ampak je meandrirala na mestu in postajala proti koncu skoraj dvournega koncerta vse preveč predvidljiva in celo dolgočasna. Delno k temu gotovo prispevajo tudi Astatkejevi aranžmaji, ki so linearni in zlasti za pihalno-trobilsko sekcijo tudi šablonski, takšni kot jih v velikih zasedbah uporablja komaj še kdo. Ko ta aranžma slišiš prvič, je morda zanimiv in eksotičen, ko pa se iste fraze brez posebnih variacij ponavljajo v treh ali štirih skladbah zapored, zgubijo naboj in postanejo skoraj moteče. Prav to se je proti koncu koncerta dogajalo tudi v Katedrali in puščalo nekoliko neprijeten vtis.
Toda kakor kaže že omenjena primerjava z Astatkejevimi posnetki, ni nujno, da je vedno tako. In če upoštevamo, da je priprava koncertne turneje s takšno zasedbo velik organizacijski in finančni zalogaj, postane hitro jasno, da jo je komaj mogoče izvesti brez vsaj nekaterih kompromisov. Ravno zato je bil uvod v letošnjo Drugo godbo kljub nekaterim pomanjkljivostim dobrodošla popestritev koncertnega dogajanja in dokaz, da se festival vrača h koreninam – k predstavljanju neznanih, prezrtih in zapostavljenih zvočnih praks svetovne glasbe.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011